V IMENU ČISTO DRUGEGA

Vladimir Biti, Zagreb

Znano je, da je nastanek literarne zgodovine v njeni klasični »obliki razvitja« (Fohrmann) vezan na čas izoblikovanja največjih evropskih narodov. Že v dunajskih predavanjih Friedricha Schlegla (1812) je bila literarna zgodovina izrecno podrejena namenu oblikovanja identitete nemškega naroda. Proti koncu stoletja je Croce v komentarju k De Sanctisovi Storia della letteratura italiana (1870–71) pripomnil, da je njen glavni junak Italija, pri čemer so individualni pisatelji prikazani zgolj kot faze v njenem razvoju. Vendar pa je že Ernest Renan (1882) opozoril, da zgodovina slehernega naroda ne vključuje samo spomina, temveč prav tako tudi pozabljenje, ker izpušča marsikaj, kar vznemirja predstavo o svobodnem samodoločanju naroda. Literarna zgodovina pa lahko ravna v tem smislu »selektivno« samo tako, da računa na soglasje svojega občinstva.

Brž ko se na temelju diferenciacije bralstva uveljavijo perspektive nesoglasja, se omenjeno samodoločanje izkaže kot spolno, etnično, razredno, versko in kulturno opredeljeno. Takšno skrito »tuje določanje samodoločanja« se je npr. premaknilo v ospredje kot posledica t. i. postmodernega obrata, ko se je dotlej še enotna predstava o literaturi pod pritiskom dekolonializacije, ženskega gibanja in množične kulture nepreklicno razkrojila. Naenkrat so se vsepovsod zaslišali nekdaj zamolčani glasovi »drugih literatur«, kar je logično onemogočilo vzorec gladko tekoče in na glavnega junaka osredinjene fabule. Spričo tega se je pozornost preusmerila na konfliktna in kontaktna, obmejna in obrobna območja, na vmesne prostore, vozlišča in prehode, medkulturne dialoge, pogajanja in izmenjave, z eno besedo: na različna inter­tekstualna križišča. Noben literarni dogodek naj se torej ne bi dal izpeljati na svoje jasne predhodnike ali naslednike v razvidni razvojni črti; nasprotno, njegov virtualni spomin naj bi se širil prek meja in »hipertekstualno« vzdolž mnogih nepričakovanih in nepreglednih razvejanj. Tak miselni potek je potem pripeljal k dognanju nekega prav pred kratkim opravljenega raziskoval­nega poročila, po katerem »the apparently consistent structure turns out to be hybrid upon closer inspection … Literary works, authors, regions, and ideas are more complex and multi-faceted than their reductive images within the national projects«. (Marcel Cornis-Pope / John Neubauer, Towards a History of the Literary Cultures in East-Central Europe: Theoretical Reflections, ACLS Occasional Paper No. 52, 2002). Današnjo literarno zgodovino bi torej morali prilagoditi izmikajoči se kompleksnosti in neodpravljivi drugosti lite­rature.

V svojem prispevku bom poskušal izpeljati posledice tega, danes bolj ali manj reprezentativnega pojmovanja. 

IM NAMEN DES GANZ ANDEREN  

Die Entstehung der Literaturgeschichte in ihrer klasischen »Auswicklungsform« (Fohrmann) ist bekanntlich an die Zeit der Ausbildung der größten europäischen Nationen gebunden. Schon in Friedrich Schlegels Wiener Vorlesungen (1812) wurde die Literaturgeschichte ausdrücklich dem Zweck der Identitätsbildung des deutschen Volks unterordnet. Gegen Ende des Jahrhunderts bemerkt Croce in seinem Kommentar zu De Sanctis´ Storia della letteratura italiana (1870/71), daß ihr Hauptheld Italien sei, wobei individuelle Schriftsteller als bloße Phasen in ihrer Entwicklung dargestellt werden. Allerdings war es bereits Ernest Renan (1882), der darauf hinwies, daß jegliche Nationsgeschichte nicht nur Gedächtnis, sondern genauso Vergessen mit einbezieht, denn manches wird herausgelassen, was die Vorstellung von der freien Selbstbestimmung der Nation beunruhigt. Die Lite­raturgeschichte kann aber so »selektiv« verfahren, nur indem sie mit dem Konsensus ihres Publikums rechnet.

Sobald auf Grund der Ausdifferenzierung der Leserschaft dissensuelle Perspektiven ihr Stimmrecht erwerben, erweist sich die benannte Selbstbestimmung als geschlechts-, ethnien-, klassen-, religions- und kulturbezogen. Eine derart verborgene »Fremdbestimmung der Selbstbestimmung« wurde z.B. in der Folge der sog. postmodernen Wende in den Vordergrund gerückt, als unter dem Druck der Entkolonialisierung, Frauenbewegung und Massen­kultur die vorher noch einheitliche Literaturvorstellung unwiderruflich auseinandergeraten war. Plötzlich ließen sich überall die ehemals verschwiegenen Stimmen der »anderen Literaturen« vernehmen, was logischerweise einen glatten und um den Haupthelden konzentrierten Plotmuster unmöglich machte. Die Aufmerksamkeit wurde demzufolge auf Konflikt- und Kontakt-, Grenz- und Randzonen, auf Zwischenräume, Knotenpunkte und Übergänge, interkulturelle Dialoge, Verhandlungen und Austausche, mit einem Wort: auf verschiedenartige intertextuelle Kreuzungen verlegt. Kein literarisches Er­eignis ließe sich also auf seine klare Vorgänger oder Nachfolger in einer ein­sichtigen Entwicklungslinie zurückführen; vielmehr breite sich sein virtuelles Gedächtnis grenzüberschreitend und »hypertextuell« entlang vielerlei unerwarteter und unübersichtlicher Verästelungen aus. Solch einer Gedankengang hat dann zum Fazit eines ganz rezenten Forschungsberichts geführt, demzufolge »the apparently consistent structure turns out to be hybrid upon closer inspection … Literary works, authors, regions, and ideas are more complex and multi-faceted than their reductive images within the national projects«. (Marcel Cornis-Pope/John Neubauer, Towards a History of the Literary Cultures in East-Central Europe: Theoretical Reflections, ACLS Occasional Paper No. 52, 2002). Man soll also die heutige Literaturgeschichte an die ausweichende Komplexität und unaufhebbare Andersheit der Literatur anpassen.

In meinem Beitrag werde ich versuchen, die Konsequenzen dieser heutzutage mehr oder weniger repräsentativen Auffassung auszuführen.

 

POGLED V LITERARNOZGODOVINSKO DELAVNICO

Silvija Borovnik, Maribor

Več kot desetletje bo že minilo, odkar sem v svojih prvih literarnozgodovinskih prispevkih pričela opozarjati na to, da v različnih slovenskih literarnozgodovinskih pregledih (zgodovinah?), zelo izrazito pa tudi v najrazličnejših šolskih učbenikih, napisanih tako za osnovno kot srednjo šolo, močno pogrešam delež slovenskih literarnih ustvarjalk. Te bele lise pa se še danes nanašajo tako na delež slovenskih pesnic kot tudi prozaistk, dramatičark in esejistk. Ker se sama natančneje ukvarjam z literarno zgodovino kot zgodbo o literaturi in literarnem dogajanju, ki se je zapisalo predvsem v slovenskem 20. stoletju, vedno znova spoznavam, koliko avtoric, med katerimi pa jih je bilo kar precej umetniško posebnih in vznemirljivih, je medtem že utonilo v pozabo iz preprostega razloga, ker se o njih nikomur ni zdelo vredno pisati; marsikdaj zaradi vnemarnosti in nekakšnega vnaprejšnjega omalovaževanja, še bolj pogosto pa zato, ker je bila umetnost ženskih literarnih ustvarjalk že od nekdaj – in to ne le pri nas, temveč tudi drugod po svetu – tudi izraz lite­rarnega talenta, ki se je moral neusmiljeno spoprijemati z moškim literarnim izročilom. Obenem je dejstvo »biti ženska« tudi v našem prostoru kljub številčnosti predstavljalo družbeno margino, ki jo je politika znala angažirati v času, ko jo je nujno potrebovala (npr. med NOB), a jo je kasneje povsem podredila svojim ideološkim ciljem oziroma jo odrinila na obrobje vsakršne pozornosti. Zanimanje za tako imenovano žensko literaturo je oblikovalo šele žensko emancipacijsko gibanje, ki je v slovenski prostor prodiralo z Zahoda, pa tudi šolanje mlajših raziskovalk in raziskovalcev na različnih ustanovah oz. univerzitetnih oddelkih za sodobne literarne študije v tujini. Tako se je vedno izraziteje porajalo vprašanje, zakaj v slovenskih literarnih zgodovinah ni (bilo) žensk, oz. zakaj jih je (bilo) tako zelo malo? Ali se je to dogajalo samo zaradi njihove (dozdevne in nedokazane!) nekvalitete, ali pa so razlogi za tako neupoštevanje tičali tudi kje drugje? Rezultati raziskav pa so tudi v Sloveniji pokazali, da so bile literarne ustvarjalke preprosto literarnozgodovinsko zanemarjene, da so njihova dela doletavale pogosto ostre in krivične kritike ter da so njihovi literarni časopisi, krožki ali gibanja, kadar so se za kratek čas sploh pojavili, vzbujali le malo pozornosti. Ker osebno menim, prvič, da umetnost nasploh in enako tudi literarna umetnost ni brezspolna ter da pisatelji in pisateljice ubesedujejo izkušnjo spola prav tako, kakor ube­sedujejo narodov duh, dobo ali jezik, ter drugič, ker menim, da je podoba ženske literature skozi zgodovino še vedno izjemno moško-enostransko prikazana, se zavzemam za pisanje literarne zgodovine, ki bi končno in z vso znanstveno pozornostjo upoštevalo tudi delež žensk v slovenski književnosti. Dokler pa bomo navajali le najpomembnejše pesnike brez najpomembnejših pesnic, dokler bomo naštevali le najpomembnejše prozaiste brez vznemirljivih prozaistk ter zgolj dramatike brez (redkih, a zanimivih) dramatičark, bo slovenska literarna zgodovina ponujala le popačeno sliko in vzgajala k napačnemu kanonu. V njem bo t. i. ženska literatura ostajala utišana in prezrta. 

A glance at a workshop of a literary historian

It's been more than a decade now since I first drew attention to the fact that women writers are conspicuously absent from historical-literary overviews (histories?) as well as from various textbooks for elementary and secondary school levels. These blind spots still persist and affect women poets, prose and drama writers, and essayists. Since my main field of concern is Slovene literary history with a stress on the 20th century, which I under­stand as a story about literature and historical literary developments, I cannot but conclude time and again that a number of women authors, among them many who possessed distinctive artistic talent and were exciting writers, have sunk into oblivion for the simple reason that nobody considered it important to write about them; on many occasions the reason was indifference or a kind of a priori underestimation, but even more frequently the explanation lay in the long and relentless confrontation of the expression of women’s literary talent with male literary heritage, which indeed is not peculiar to Slovenia alone. At the same time »being a woman« has meant being confined to the social margins, despite the argument of numbers. Indeed politics activated women’s potential when it was urgently needed (e.g. during WW II), but only to subordinate it subsequently to its own ideological objectives and shove it to the margins of attention. The interest in women's literature was revived thanks to the women's emancipatory movement that arrived from the West, but also to the younger generation of researchers who were educated at various foreign institutions i.e. university departments of literature. They brought to light the question of why women were (are) not present in Slovene literary history, and why those present were so few in number. Has this happened solely because of the (assumed and unproven) low quality of their writing, or do the reasons lie elsewhere? The research findings, both those pertaining to Slovenia and to the wider area, show that works of women writers have been neglected by literary history, that they have often been exposed to sharp and ungrounded criticism, and that women’s short-lived literary journals, workshops and movements have attracted little attention. Since my personal view is, first, that art in general and literature in particular are not genderless and that male and female writers put into words the experience of their gender just as they communicate the spirit of a nation, an age, or language, and second, that the historical portrait of Slovenian literature is still conspicuously male-oriented and hence one-sided, I advocate the writing of a literary history which would finally, and with all scientific care, include a due share of women writers in Slovenian literature. As long as we mention the most important male poets but not also women poets, male prose writers but no exciting female prose writers, and male playwrights but no (rare but interesting) female playwrights, Slovenian literary history can only offer a distorted picture and lead in the direction of a mistaken canon in which women's literature will remain silent and neglected.

 

LITERARNA ZGODOVINA IN NJENI BRALCI

Darko Dolinar, Ljubljana

V literarni vedi vlada visoka stopnja soglasja o tem, da je literarna zgodovina tista med njenimi panogami, ki je danes najbolj problematična ali celo v krizi. Ob tem se zastavlja dilema, ki se najbolj poenostavljeno glasi tako: ali naj si prizadevamo za rehabilitacijo literarne zgodovine ali naj se sprijaz­nimo z njenim vprašljivim statusom. Te dileme se lotevajo različno utemeljeni in usmerjeni argumentativni diskurzi na različnih metodoloških ravneh in vsebinskih območjih. Ne da bi se v podrobnostih navezoval nanje, poskuša ta referat dodatno osvetliti problematiko sodobne literarne zgodovine z vidika njenih recipientov, tj. bralcev in uporabnikov.

Vprašanje o recepciji in recipientih literarne zgodovine je povezano z vprašanjem, kakšne namene zasleduje stroka oziroma kakšne funkcije opravlja. Te se v glavnih potezah ne razlikujejo od temeljnih funkcij celotne literarne vede pa tudi drugih znanstvenih strok. Njen glavni cilj je nedvomno ta, da pridobiva nova spoznanja in da preverja, sistematizira in modificira že pridobljeno znanje o literaturi v zgodovinski perspektivi. Poleg te osnovne spoznavne funkcije, s katero stroka hkrati skrbi za svojo lastno reprodukcijo, pa tudi uporablja pridobljeno in sistematično urejeno znanje na različnih področjih, s čimer se hkrati sama socializira.

Relevantni sta predvsem dve področji aplikacije: 1. literarno »življenje«, se pravi celotno območje produkcije, distribucije in recepcije literature; 2. obravnavanje literature na različnih stopnjah šolskega oz. vzgojnoizobraževalnega sistema.

Glede na to so potencialni bralci in uporabniki literarne zgodovine: 1. vsakršni literarni strokovnjaki (univerzitetni in drugi učitelji, raziskovalci, kritiki, publicisti, uredniki, prevajalci, založniki), 2. študenti in dijaki, 3. širši krog zainteresiranih bralcev, t. i. kulturna publika; mogoče bi jih bilo deliti tudi na aktivne producente oz. reproducente in pasivne recipiente.

Recepcijska obzorja pričakovanja se razlikujejo glede na to, v katerega teh krogov sodijo recipienti in s katerimi območji literarne zgodovine imajo opraviti. Od obravnav starejše, poznane in že večkrat obdelane literature pri­čakujejo potrditev, modifikacijo ali pa radikalno spremembo dotlej utečenih pogledov, bodisi vrednostno nevtralnih ali vrednostno opredeljenih. Drugače je pri novejši, še neobdelani literaturi: tukaj pričakujejo najprej opisni pre­gled in registracijo, hkrati pa tudi že vzpostavljanje urejevalnih referenčnih shem, ki naj omogočijo zasilno obvladovanje nove pojavnosti; s tem je povezano tudi že njeno prvo implicitno, posredno vrednotenje.

Takšna bralska pričakovanja se soočajo z možnostmi sodobne literarne zgodovine, ki pa velja za problematično. Težišča njene vprašljivosti se ka­žejo na dveh povezanih področjih. V pretežno metodološki in epistemološki perspektivi so osrednji problemski sklop opredelitve predmeta in metod literarne zgodovine, soočajo se z različnimi temeljnimi pozicijami v literarni vedi, primerjajo se z drugimi, predvsem sorodnimi vedami in obravnavajo z vidika obče teorije in metodologije znanosti. V pretežno filozofski oziroma kulturno-ideološki perspektivi so v ospredju izhodišča in cilji literarne zgo­dovine, soočajo pa se z različnimi širšimi pogledi na literaturo, zgodovino, človeka in svet.

V krogu strokovnjakov se vprašljivost literarne zgodovine utemeljuje s celotnim možnim naborom argumentov; med njimi so pogosteje izpostavljeni epistemološki in metodološki, ideološki pa dostikrat samo implicirani. Problematizacija literarnozgodovinskega diskurza praviloma narašča skladno s stop­njo njegove abstrakcije in z njegovimi težnjami k totalizaciji in ideologizaciji.

V krogu širše kulturne publike se vprašljivost literarne zgodovine zazna­va preprosteje, bolj z ideološko-vrednostnimi in socialno-funkcionalnimi poudarki. Približno jo je mogoče ponazoriti z vprašanjem: kaj (lahko) pričakujemo od literarne zgodovine, da nam bo povedala veljavnega o (naši) literaturi, o njenem razvoju, težiščih, pomenu in vrednosti. Vprašanje se naj­bolj zaostri pri obravnavi sodobne literature, ki jo bralci na prvi pogled po­gosto zaznavajo kot nekaj spontanega, kaotičnega in težko obvladljivega.

Tukaj zadenemo na protislovje: tisto, kar širša skupnost sprejemnikov literarne zgodovine pričakuje od nje, teoretično-kritični premislek o njej ravno postavlja pod vprašaj. Od tega, kako bomo poskušali razvozlavati to protislovje, bo vsaj delno odvisna nadaljnja usoda stroke; pri tem pa bo nedvomno treba v primerni meri upoštevati tudi legitimna pričakovanja njenih recipientov.

Splošna izvajanja v referatu so ilustrirana s posameznimi značilnimi primeri iz slovenske literature in literarne zgodovine.

Literary History and Its Readership

There is wide agreement within the study of literature that the most problematic among its disciplines is literary history, and even that it is in crisis. A simplified illustration of the resulting dilemma would be the question “should we endeavor to rehabilitate literary history or should we come to terms with its questionable status?” This dilemma has been discussed in numerous discourses of different orientations that rested on varied arguments, were based on different methodological principles and addressed different content areas. Without referring to any specific details of these arguments, this paper attempts to shed a little more light on the issue of modern literary history taking its recipients i.e. readers and users as the starting point.

The issue of the reception and recipients of literary history is related to the question of the objectives and functions of this discipline. In the main, they do not differ from the essential functions of the study of literature as a whole or of other scientific disciplines. Its main objective is undoubtedly the acquisition of new knowledge, followed by the checking, systematization and modification of the existing knowledge about literature from a historical per­spective. In addition to this basic function, by way of which literary history secures its own reproduction, it also applies this acquired and systematized knowledge to other fields, an activity which makes possible its socialization.

Two fields of application are especially relevant: 1. Literary ‘life’, meaning the entire area of production, distribution and reception of literature. 2. The study of literature at the different levels of the educational system.

Accordingly, the potential readers and users of literary history are: 1. ex­perts in literature (university and lower level teachers, researchers, critics, essayists, translators, publishers), 2. students and pupils, and 3. the wider circle of readers or the so called ‘cultural audience’. Using another criterion we could say that the users of literary history are active producers or reproducers, on the one hand, and passive recipients on the other.

Recipients’ horizons of expectation differ depending on the circle to which a specific recipient belongs and on the area of literary history with which he/she is concerned. As far as older literature is concerned, that is to say, a widely known and extensively studied literature, the users expect literary history to confirm, modify or radically alter established views, whether neutral or declarative on the subject of value. However, in relation to recent, as yet untreated literature, this picture is different – in this case they expect primarily a descriptive overview and recording but at the same time also the establishment of organizing referential schemes that should enable at least a provisional comprehension of new phenomena; this automatically entails the first implicit or indirect evaluation.

These expectations are confronted with the options available to modern literary history. The questionable aspects come to light in two related areas. Viewed from predominantly methodological and epistemological perspectives, the main points at issue are the definition of the subject and methods of literary history. These are contrasted with various fundamental positions within the study of literature in general, compared with other related disciplines, and treated from the viewpoint of general scientific theory and methodology. The predominantly philosophical or cultural-ideological perspective, on the other hand, foregrounds the starting points and objectives of literary history. They are contrasted with various broader perspectives on literature, history, humankind and the world in general.

Expert circles use the entire available range of arguments to argue the questionability of literary history. Epistemological and methodological arguments are stressed more frequently than the ideological, which in many instances remains implicit. Usually the problematization of the literary historical discourse increases in proportion to the degree of its abstraction and its tendency towards totalization and ideologization.

Within a wider cultural circle this questionability is perceived in a less complex manner with a tendency towards the stressing of ideology, value and the social and functional aspects. Roughly speaking, the dilemma could be formulated as: what (can) do we expect from literary history in terms of learning something new about (our) literature, its development, focus, importance and value. The issue becomes most intense in relation to modern literature, which is at first glance perceived as spontaneous, chaotic and hardly comprehensible.

This brings us to a contradiction: the expectations of the wider audience are precisely the issues that are questioned from theoretical and critical standpoints. The fate of this discipline therefore depends, at least partly, on how we will approach this contradiction in an attempt to resolve it. In doing this it will be necessary to take sufficiently into account the legitimate expectations of the recipients.

General conclusions in the paper are illustrated using characteristic examples from Slovenian literature and literary history.

 

Pisanje literarnih zgodovin in empirična literarna veda

Marijan Dović, Ljubljana

Referat se ukvarja s ključnimi temami in modeli, ki jih v sodobno teoretsko in metodološko razpravljanje o literarni zgodovini prinaša empirična literarna veda (ELV), kot so jo zasnovali Siegfried J. Schmidt in njegovi somišljeniki. Pri tem se opira na posebno tematsko številko Poetics, ki se izrecno ukvarja s problemom empirične literarne zgodovine, zbornike združenja za empirično literarno vedo IGEL, Schmidtovo zgodovinsko analizo družbenega sistema literatura in druge načelne razprave vodilnih teoretikov ELV. Na podlagi teorije o konstruiranosti slehernega človeškega spoznanja predstavniki ELV ugotavljajo, da je tudi vsaka literarna zgodovina (pripovedni) konstrukt, ki so mu kavzalnost, teleološkost in podobno od zunaj pripete kategorije. Tako se ELV ne trudi več, da bi našla izhod iz zanke relativizma in subjektivizma, temveč to nujno breme sprejme in mu zoperstavi nova merila: prepričljivost zgodovinske konstrukcije, njeno preverljivost pa tudi uporabnost. Namesto pretenzije po univerzalnosti se zavzema za jasno eksplikacijo teoretičnega ozadja in predpostavk oziroma vprašanj, kaj, za koga in za kakšne potrebe je neka zgodovina konstruirana. Metodološko daje ELV prednost sistemskoteoretičnemu pristopu (po Luhmannu in Parsonsu), katerega osnovna teza je obstoj v času diferencirajočih se družbenih sistemov z vse večjo notranjo avtonomijo. Tudi literatura je eden od takih avtonomnih sistemov sodobne družbe, njeno odcepitev od drugih sistemov in razvoj pa je mogoče tudi zgodovinsko zasledovati. Pri tem je treba upoštevati veliko množino kompleksnih sovisij, se odreči monokavzalnim razlagam in vključiti interdisciplinarne izsledke. Več pozornosti je treba nameniti tudi analizi medijskega sistema, ki je ključno povezan z razvojem literature. Te sugestije ELV so lahko koristne tudi v slovenski razpravi o tem, za koga in s kakšnim namenom bomo pisali literarne zgodovine v času, ko se literarna veda poslavlja od mnogih nekdanjih ideoloških funkcij.

The Writing of Literary History and the Empirical science of Literature  

This paper looks into the key topics and models introduced into the modern theoretical and methodological discussion of literary history by the empirical science of literature as conceptualized by Siegfried J. Schmidt and his followers. The paper draws on the special thematic issue of Poetics that deals explicitly with the subject of empirical literary history, then on the Proceedings published by IGEL, the International Society for the Empirical Science of Literature, Schmidt’s analysis of the historical social systems of literature and other discussions by leading theorists of the empirical science of literature (ESL). Bearing in mind that all human knowledge is constructed, the representatives of ESL have concluded that, accordingly, every literary history is a (narrative) construct to which are ascribed various external categories such as causality, teleology and the like. In accordance with this, ESL no longer attempts to escape the loop of relativism and subjectivism, but on the contrary, takes upon its shoulders the burden imposed by the two and counters it with new standards: plausibility of historical construction, veri­fiability and last but not least, applicability. Rather than pretending to be universal, it strives to provide a clear explanation of the theoretical background and hypotheses i.e. the questions of why and for whom a specific history is constructed and which needs it serves. Methodologically, ESL favors a systemic approach (as developed by Luhman and Parsons) whose basic thesis is the existence of social systems with increasing internal autonomy which differentiate themselves over time. Literature is just one among these autonomous systems in modern society and its development and separation from other systems can be traced through history. In so doing it is necessary to take into account a multitude of interdependent factors, to discard monocausal explanations and to integrate interdisciplinary findings. More attention should be devoted to analysis of the media system that is essentially related to the development of literature. These suggestions by ESL could be useful in discussions in Slovenia addressing subjects such as for whom and for what purposes we will be writing literary history at a time when it is gradually abolishing many of its previous ideological functions.

 

kako pisati literarno zgodovino danes? (O usodi 'velikega' žanra)

Marko Juvan, Ljubljana

Literarne zgodovine v tem prispevku ne pojmujem kot eno izmed dveh temeljnih področij literarne vede (tj. kot literarno zgodovinopisje), ampak kot veliki žanr omenjenega področja. Literarna zgodovina je torej žanr, ki v primerjavi s specialnimi literarnozgodovinskimi spisi gradi pripovedno sintezo, s katero ustvarja podobo o 'celoti' literature in njenem spreminjanju v daljšem obdobju in širšem kulturnem območju. Literarna zgodovina je veliki žanr ne samo zaradi svojega zunanjega in vsebinskega obsega, ampak še iz dveh razlogov: prvič, zaradi svojega stremljenja, da bi raziskovalni predmet reprezentirala kot 'totaliteto', drugič pa zaradi posebne avtoritete, ki se v kulturi tradicionalno pripisuje njej in njenim nosilcem (individualnim ali institucionalnim), čeprav je to vedno tudi predmet sporov. Avtoriteta literarne zgodovine kot velikega žanra strokovno-izvedenskega pisanja izvira iz njene odločilne vloge pri graditvi literarnega kanona: literarna zgodovina je po sprotni kritiki, esejističnih obravnavah in delnih oziroma specializiranih literarnovednih raziskavah zadnja stopnja v procesu kanonizacije, saj se prav nanjo, na njen kompleks izvedenskih gest opirajo mnoge šolske aplikacije, te pa v praksi še najbolj vplivajo na družbeno širitev 'orientacijskih modelov' o književnosti in njenem časovnem spreminjanju. Če literarno zgodovino dojamemo kot žanr, ki deli usodo drugih žanrov, tudi tistih, ki jih sama preučuje, potem se nam njena lastna zgodovina, spreminjanje, njene teme, ideologija, vrednostna perspektiva, njeni zgradbeno-pripovedni in stilni postopki, produkcija in učinkovanje pokažejo v novi luči. Tako kot drugi žanri ima tudi literarna zgodovina obdobje nastajanja, dobo širitve in uveljavljanja ter čas, v katerem lahko bodisi izgine bodisi spremeni svojo strukturo ali kulturne funkcije. In tak čas je po mojem ta, v katerem smo si zastavili vprašanje, ki daje naslov temu simpoziju. Jasno je, da je treba danes literarno zgodovino pisati predvsem iz historičnega stanja zavesti, do katerega je prišla sodobna literarna veda, njena metodologija, pa tudi metateorije sosednjih disciplin, zlasti zgodovinopisja.

Vprašanje »Kako pisati literarno zgodovino danes?« potemtakem skriva dva poudarka:

1. Kako pisati literarno zgodovino? Če so moderno literarno vedo na začetkih 20. stoletja zasnovali na izhodišču, da je literatura posebno ('umetniško') področje besedne komunikacije, ki zahteva za svoj znanstveni prikaz izdelavo in razvoj posebnih razlagalnih metod in pojmov, so proti koncu istega stoletja literaturo ponovno vračali v naročje kulture in jo obravnavali tako kot ostale družbene oziroma diskurzivne prakse. Literarno zgodovino je danes torej treba pisati tako, da bo ta po eni strani historično analizirala sámo literarnost, distinktivnost literature, se pravi trajanje in spreminjanje literature kot posebnega medija, razmeroma avtonomnega družbenega polja oziroma metažanra (pri čemer ne bi smeli zanemarjati specifičnih ustanov, diskurzivnih praks, oblik in semantike, ki jih je literatura razvila za svojo samoregulacijo); po drugi strani pa je pri pisanju nove literarne zgodovine literaturo treba prikazovati v povezanosti z drugimi diskurzi, ki tvorijo kulturo, in pri tem problematizirati mejo med literarnim tekstom in družbenozgodovinskim kontekstom.

2. Drugi poudarek simpozijskega vprašanja pa je, kako pisati literarno zgodovino. To vprašanje lahko literarna zgodovina rešuje skupaj s teorijo modernega zgodovinopisja. Ta je v zadnjih tridesetih letih prepričljivo omajala avtoriteto zgodovine kot sintetične pripovedne razlage preteklosti in razblinila objektivistični videz 'totalitete', predstavljene v zgodovinopisnem tekstu. Na tej podlagi se tudi literarni zgodovini ponuja nekaj možnosti za žanrsko preobrazbo: od zgodovinarjevega besedilnega signaliziranja zavesti, da s pisanjem zgolj konstruira enega izmed možnih modelov preteklosti, prek tehnik večglasja in montaže fragmentov do oblikovanja odprtega, stalno razvijajočega se hipertekstnega literarnozgodovinskega arhiva. 

How to Write Literary History Today? (On the Destiny of a 'Grand' Genre)

In this paper I do not understand literary history as one of the two basic areas of literary studies (i.e. as literary historiography), but as a 'grand' genre of this field. Literary history is a genre which, in contrast to more specialized historiographical writing, makes use of narrative synthesis to represent literature 'in its entirety' and to interpret changes that literature undergoes over a longer period of time and within wider cultural environment. Literary history is not a 'grand' genre solely because of its extent or the scope of its content, but for two other reasons as well: first, because it strives to present the subject of its research in its 'totality', and second, because of a special kind of authority that is traditionally accorded to literary history and its agents (experts – individuals and institutions), although this authority is an incessant bone of contention. The authority of literary history as a 'grand' genre arises from its decisive role in the construing of literary canons: following literary reviews in media, essayist interpretation and specialized literary studies, it represents the last and supposedly the most expert step in the process of canonization. As a matter of fact, it is precisely literary history, or rather, the complex of its expert gestures, on which many educational applications are based. In practice these applications have the greatest influence on the social dissemination of 'orientation models' of literature and its changeability over time. If we understand literary history as a genre that shares fate with other genres, including those that it studies, then its own history, changes, themes, ideology, value perspectives, structural-narrative and stylistic approaches, production and effects can be seen in a new light. Just like other genres, literary history goes through the stage of formation, followed by the expansion and gaining of recognition, and finally reaches the stage at which it either disappears or undergoes changes in structure or in cultural function. And in my opinion, the period in which we have asked the question that gives the name to this symposium is one such stage. It is clear that today literary history has to arise primarily from the historical state of mind which currently governs the contemporary study of literature and its methodology, but also metatheories of kindred disciplines, particularly historiography.

The question of how to write literary history today therefore places emphasis on two aspects.

1. The first emphasis is on ‘literary’, or on ‘how to write literary history’. While modern literary studies at the beginning of the 20th century were based on the premise that literature is a special ('artistic') area of verbal communication, which called for the development of special explanatory methods and terms in its scientific presentations, towards the end of the same century literature began to return to the fold of culture and to be treated the same as any other social or discursive practice. Therefore, literary history today must on the one hand provide historical analysis of literariness itself and of the distinctiveness of literature, or in other words, of the durée of literature and its transformations, whereby literature is understood as a special medium and a relatively autonomous social field or a metagenre (in doing this literary history should not neglect specific institutions, discursive practices, forms and semantic qualities that literature developed for the purpose of its own self-regulation); on the other hand, new literary history must portray literature in relation to other discourses that constitute culture, while at the same time problematizing the border between the literary work and the socio-historical context.

2. The second emphasis of the question raised by this symposium is how to write literary history. Literary history could resolve this question in unison with the theory of modern historiography. In the course of the past thirty years the latter has shattered significantly the authority of history as a synthetizing narrative explanation of the past and also dispelled apparent objectivity of the 'totality' presented within a historiographical text. This forms the basis of several possibilities for genre metamorphosis available to literary history. These  range from verbal indications of the awareness that the writing of history is a construction of one of the possible models of the past, the technique of multiple voices and fragment montage, to the shaping of an open, hyper-textual literary historical archive which is subject to constant change.

 

Spomin kot fragment, vtkan v tekst

Jelka Kernev Štrajn, Ljubljana 

Prispevek se sprašuje, ali in kako je mogoče nekatere uvide in spoznanja, ki so se v zadnjih letih izoblikovali na področju feministične literarne vede, to je feministične literarne kritike in teorije, produktivno vključiti v koncepcijo literarne zgodovine. Tako postavljeno vprašanje že implicira eno od preliminarnih tez, po kateri se zdi pisanje posebnih, izključno ženskih lite­rarnih zgodovin v današnjem času neproduktivno, če ne celo nesmiselno.

Odgovor na to vprašanje išče prispevek v sami zgodovini feministične literarne vede, pri kateri se pomudi le toliko, kolikor je potrebno za razumevanje nadaljnje izpeljave. Ta skuša feministične literarne uvide na eni strani navezati na problem bodisi nacionalnega bodisi svetovnega kanona, saj slednjega, kot vemo, ni mogoče obravnavati ločeno od zgodovine umetnosti; po drugi strani pa razmišlja o različnih načinih, ki omogočajo spomin kot fragment vtkati v tekst. V ta namen bežno seže tudi na področje genologije, saj fragment pojmuje tudi kot žanr. To pomeni, da neogibno upošteva dognanja romantične estetike (na primer poglede F. Schlegla in nekaterih njegovih poznejših komentatorjev). Pri tem si pomaga s teoretskim orodjem, izdelanim predvsem v Interpretaciji sanj Sigmunda Freuda, v Trauerspiel, Passagen-Werk, Zum Bilde Prousts Walterja Benjamina, v Matiere et memo­ire Henrija Bergsona in morda še kje.

Na tej podlagi opazuje literarno tematizacijo razmerja med izkušnjo in spominom, med spominom in pozabo, med »izgubljenim in zopet najdenim časom«, ki mu pripada umetniško delo. To opazovanje po eni strani neogibno evocira mesta iz Proustovega opusa, po drugi strani pa morda odpira nova vprašanja, ki zadevajo zgodovino nasploh in literarno zgodovino posebej.

Memory as a fragment interwoven with the text

The paper poses the question of whether it is possible to include productively into the conception of literary history certain insights and recognitions that have recently taken shape within the area of the feminist study of literature, that is to say, feminist literary criticism and theory, and, if so, how this can be done. The formulation of these questions themselves implies a preliminary hypothesis according to which the writing of a separate, exclusi­vely feminist literary history today seems unproductive if not preposterous.

In order to be able to answer these questions the author refers to the history of the feminist study of literature but only insofar as it is necessary to understand further deductions/conclusions. On the one hand, the author attempts to relate the findings of feminist literary studies to the problem of both national and global canons, since the latter, as is well known, cannot be treated separately from art history. On the other hand she speculates about possible ways of interweaving memory with a text as a fragment. With this purpose in mind the author also touches upon the area of genre studies, since she perceives the fragment as a genre. This inevitably leads to the inclusion of the findings of romantic aesthetics (e.g. F. Schlegel’s views and those of some of his later commentators). The theoretical tools used are primarily those found in Freud’s The Interpretation of Dreams, in Trauerspiel, Passa­gen-Werk, and Zum Bilde Prousts by Walter Benjamin, and Matiere et memoire by Henry Bergson as well as elsewhere.

This forms the basis from which the author observes the literary thematization of the relationship between experience and memory, between memory and oblivion, between “time lost and regained” to which belongs a work of art. This observation, on the one hand, inevitably evokes certain passages from Proust’s work, while, on the other, it potentially poses new questions that relate to history in general and literary history in particular.

 

Spet najdeni čas? K vprašanju pripovedi v literarnem zgodovinopisju

Alenka Koron, Ljubljana

Pripoved in pripovednost kot oblika in način historiografske reprezentacije sta v teoriji zgodovinopisja in v filozofiji zgodovine že nekaj desetletij v središču pozornosti. Debata se suče okrog vprašanja o naravi in vlogi pripovedi v zgodovini in vprašanja o tem, do katere mere je zgodovina v bistvu pripovedni način spoznavanja, razumevanja, razlaganja in rekonstruiranja preteklosti. Ta debata je temeljito omajala staro objektivistično prepričanje, da je naloga zgodovinarjev, da odkrijejo, »kaj se je v resnici zgodilo«, in poudarila, da zgodovinar v svojih poročilih o preteklosti in preteklih človeških dejanjih dejansko konstruira zgodbe, ki so po svoji naravi in strukturi pripovedne. 'Lingvistični obrat' Haydna Whita s teoretsko podporo v poststrukturalizmu in dekonstrukciji pa je epistemološko prevrednotenje pripovedi in pripovednosti v zgodovinopisju pripeljal do skrajnega roba, do zabrisovanja oziroma problematizacije meje med fikcijo (literaturo) in nefikcijo (zgodovino). Drznost Whitovih stališč, ki so sprožila številne komentarje in kritike, so mnogi razumeli kot izraz radikalnega zgodovinskega relativizma in skepticizma, diskusija o vlogi pripovedi v zgodovinopisju pa je odmevala in je bila predstavljena tudi v slovenskem prostoru. Toda njegovo provokativno izenačevanje zgodovine s fikcijo ni spodbudilo le filozofskih in historiografskih kritičnih odzivov, odobravanja in ugovorov (na kar skuša po svoje aludirati izhodišče v naslovu tega prispevka, izposojeno iz naslova sklepnega dela Proustovega Iskanja izgubljenega časa), ampak se je nanj polemično odzvala in svoje argumente predstavila tudi literarna teorija oziroma naratologija.

V sodobnih razpravah o pisanju literarne zgodovine problem pripovedi in pripovednosti ni bil spregledan, vendar ni imel enake teže kot v teoriji zgodovinopisja. Več pozornosti so pritegnila druga ključna teoretično-metodo­loška vprašanja (določitev predmeta, problemi 'literarnosti', kanona, periodi­zacije in žanrov, vprašanje razmerja med literaturo in splošno zgodovino itd.). Refleksija pripovedi in pripovednosti pa se je bolj kot z epistemološkimi vidiki literarnozgodovinske razlage ukvarjala s konkretno izvedbo, z literarnozgodovinskim pisanjem in torej s samo prakso.

Prispevek prinaša v prvem delu kratek pregled diskusije o vlogi pripovedi in pripovednosti v teoriji zgodovinopisja in njene slovenske predstavitve. Drugi del je posvečen preučevanju možnosti za razlikovanje historiografske pripovedi od fikcijske in evidentiranju naratoloških argumentov proti njunemu izenačevanju. V tretjem delu so prikazani nekateri pogledi in stališča o pripovedi v literarnem zgodovinopisju. V četrtem pa gre ob primeru slovenske literarne zgodovine za preizkus možnosti pripovednoteoretske obravnave literarnozgodovinskega pisanja in razmislek o tem, koliko je mogoče njene ugotovitve uporabiti pri pisanju literarne zgodovine. 

Time Regained? On Narrative in Literary Historiography

For decades now the subject of narrative and narrativity in historiographic representations has been the focus of attention of the theories of historiography and the philosophy of history. The discussion revolves around the issue of the nature and role of narrative in history and the extent to which history is in fact a narrative mode of knowing, understanding, explaining and reconstructing the past. This has not only essentially shattered the old objectivist belief that the task of a historian is to discover “what happened in reality” but it also stressed the fact that a historian, when reporting on history and past human activities, actually constructs stories which are narrative by both their nature and structure. Hayden White’s “linguistic turn” that drew on the theoretical bases of post-structuralism and deconstruction took the epistemological reevaluation of narrative and narrativity to the limit where the borderline between fiction (literature) and non-fiction (history) becomes blurred and problematized. The boldness and provocativeness of these viewpoints, which have elicited a number of comments and critical responses, were understood by many as an expression of radical historical relativism and skepticism. Understandably, the resounding impact of the discussion on the role of narrative in historiography has also reached Slovenia. Yet White's equation of history and fiction not only brought forth philosophical and historiographic critical considerations, approvals and protests (to which we tried to allude in the title by choosing a premise borrowed from the title of the concluding part of Proust’s A la recherche du temps perdu), but it also provoked a polemical response from literary theorists, or to be more precise, narratologists.

By the same token, the issue of narrative and narativity could not pass unnoticed in contemporary debates on literary historiography and theoretical approaches to the writing of literary history. However, while other major theoretical and methodological issues and themes have attracted a lion’s share of attention, the reflection on narrative and narrativity has been more concerned with the practical aspects of literary-historical writing, that is to say, practice itself, rather than with literary-historical elucidation.

In the first part of this paper I present a brief overview of the debate about the role of narrative and narrativity in historiography and of the contributions by Slovenian authors to this issue. The second part is dedicated to the examination of options available to distinguish historiographical narration from fiction. It also lists narratologists’ arguments against the equation of the two. The third part describes some views and standpoints on narration in literary historiography. Finally, the fourth part presents an experiment in the possibility of narrative-theoretical treatment of literary-historical writings using an example from Slovene literary history.

 

Stari in novi modeli literarne zgodovine

Janko Kos, Ljubljana

Referat bo najprej poskušal zarisati bistvo literarne zgodovine kot zgodovine (v primerjavi z literarnimi »pregledi«, nizi literarnih portretov ali interpretacij in podobno). Stari modeli literarnih zgodovin bodo osvetljeni kot modeli, zgrajeni na ideologijah (nacionalni, katoliški, liberalni), medtem ko bodo novi modeli razumljeni kot modeli, zgrajeni na filozofskih ali znanstvenih podlagah (modeli socialne, marksistične, primerjalnozgodovinske, primerjalnotipološke, duhovnozgodovinske, historičnoempirične, bitnozgodovinske, feministične, kulturnozgodovinske, neohistorične itd. literarne zgodovine). Tu bo govor o njihovih možnostih in nemožnostih, problematičnosti ali produktivnosti.

Old and New Models of Literary History  

The paper first attempts to delineate the essence of literary history as history (as contrasted to literary ‘overviews’, literary portraits, interpretations and the like). The old models of literary histories will be illuminated as models based on ideologies (national, Catholic, liberal and others), while new models will be understood as based on philosophical or scientific premises (the models of social, Marxist, comparative historical, comparative typological, intellectual historical, historical empirical, of Seinsgeschichte, feminist, cultural historical, new-historical etc. literary history). The paper discusses their options and absence of options, problems and productivity.

 

Razpoka med kanonskim in znanstvenim diskurzom

Lado Kralj, Ljubljana 

Literarno zgodovinopisje doživlja potrebo po spremembi paradigme ali celo krizo že več od enega desetletja, najbolj vidno se kaže v delu A New History of French Literature (1989), ki ga je uredil Denis Hollier in ki ga nekateri ocenjevalci štejejo za negativen zgled padca, drugi pa, povsem obratno, za bolj ali manj uspešen poskus reševanja. Kriza je artikulirana na način, ki znova postavlja v ospredje Aristotelovo tezo iz 9. in 24. poglavja Poetike o razmerju med poezijo in zgodovinskimi dogodki: pesnikova naloga je pomembnejša od zgodovinopiščeve, saj pesnik pripoveduje, kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi, zgodovinopisec pa samo to, kar se je v resnici zgodilo. Historični spisi so zgolj poročila o dejanskih dogodkih, ki so razvrščeni po časovnem zaporedju, takšno zaporedje, ča­sovno, pa je za Aristotela naključno, daleč od vsake kavzalnosti.

Moderna literarna zgodovina se je vzpostavila v času romantike in po romantični maniri se je pri izboru metode ravnala po svojem objektu, tj. po pesništvu, po literaturi: literarna zgodovina naj torej ima strukturo literarnega artefakta, tj. zgodbe. Historični dogodki naj bodo selekcionirani in sestavljeni na tak način, da bodo vzpostavili neki smisel, neko idejno ali celo poučno sporočilo. Obenem pa je moderna literarna zgodovina ohranila pojem časa kot osnovnega tektonskega načela. Ob prelomu 3. tisočletja so se pojavili dvomi tako o selektivnem oblikovanju literarnozgodovinskega gradiva (Aristotelovi verjetnosti in nujnosti) kot tudi o časovni vertikali. Odtod si velja razlagati literarnozgodovinska dela, kot je Hollierjeva Nova zgodovina fran­coske literature, v kateri sodeluje kar 164 avtorjev; ta zbornik se omejuje na fragmentarno serijo nepovezanih dogodkov, brez težnje bodisi po vrednotenju in sistematiziranju bodisi po sklenjenem prikazu, tj. po časovni logiki. K dvomu o časovni logiki so seveda močno prispevale tudi teze Michela Fou­caulta, ki zavrača teleološkost in navidezno kavzalnost, objektivnost in temporalnost tradicionalnega zgodovinopisja. Foucaultov pogled na zgodovino se zaveda svoje subjektivne in zato spremenljive pozicije, obenem pa ga bolj kot kontinuiteta zanima diskontinuiteta, ki je posledica zgodovinskih prelomov.

Poseben problem je literarna zgodovina v srednji Evropi; tu se je namreč zelo pogosto instrumentalizirala v narodno konstitutivne namene. Literatura v domačem jeziku je bila preludij k formiranju države ali celo pogoj zanj. Slovenska literarna zgodovina je do nedavnega bila tako rekoč v celoti zapisana tej dolžnosti, čeprav ne zmeraj brez avtokritičnih refleksij. Tako npr. ugotavlja Ivan Grafenauer, verjetno prvi moderni slovenski literarni zgodovinar, že l. 1909 v predgovoru svoje Zgodovine novejšega slovenskega slovstva: »Politiški cilji prebujajočega se naroda stopajo tako v ospredje, da postane lite­rarna umetnost njih dekla. Slovstvo, poezija ima pomen le kot rodoljubno delo.«

Da bi se izognila strukturi zgodbe, mistifikaciji časa in nacionalni instrumentalizaciji, sta Cornis-Pope in Neubauer konstruirala (še nedokončano) knjigo o literarni zgodovini vzhodne srednje Evrope tako, da sta gradivo razdelila na pet razdelkov: 1. Temporalni vozli (kristalizacija dogajanja okrog prelomnih letnic, npr. 1848, 1918, 1945, 1989 itd.), 2. Topografije literarnih kultur (opozicija domačije in literarne emigracije itd.), 3. Institucijski vozli (literarna zgodovina, gledališče, cenzura itd.), 4. Periodizacijske konvencije, 5. Figuralni vozli (pisatelj kot nacionalna ikona, kolektivni jaz, travmatični dogodki, ženska identiteta itd.).

Vse to pa pomeni, da zija med literarno zgodovino (kanonskim diskurzom) in znanstvenim raziskovanjem literature neka razpoka; da sta tidve dejavnosti v najboljšem primeru samo analogni. Pri današnjih strogih kriteri­jih znanstvenega raziskovanja je povsem samoumevno, da mora raziskovalec postaviti neko tezo, ki jo potem preverja na empiričnem gradivu in na koncu poroča o stvarnih rezultatih raziskave. Literarna zgodovina pa se sicer opira na znanstvene članke kot na svojo nujno pomoč, sama pa ne ravna povsem znanstveno: naj se novejše tendence temu še tako upirajo, je bolj ali manj nujno, da literarni zgodovinar na način selekcije sestavi neko zgodbo in jo pripoveduje v diahronem zaporedju, čeprav jo lahko opremi tudi s sinhronimi preseki (ali vozli). Ta zgodba bo zmeraj subjektivna, odvisna od zgodovinar­jevega okusa, idejnih nazorov, pritiskov socialnega okolja itd. 

The Gap Between the Canonical and the Scientific Discourse

Literary historiography is confronted with a need to change its own para­digm – or maybe with a crisis. This development can be observed in the course of the last ten years or so and it is most evident in the work titled A New History of French Literature (1989), edited by Denis Hollier and estimated by some reviewers as the negative example of the definite fall and, vice versa, as a more or less successful attempt of salvation by the others. The crisis has been articulated in a manner that reactivates the propositions of the 9th and 24th chapters of Aristotle’s Poetics discussing the relation between the poetry and the historical events. Upon Aristotle the poet’s task is more important than that of the historian since the poet speaks of things that could possibly have happened, following the laws of probability and necessity, whereas the historian speaks solely of things that have actually taken place. The historical writings are nothing more than reports on actual events, sorted by the rule of time succession; and Aristotle estimates that time succession is an accidental phenomenon having nothing to do with causality.

Modern literary history was established in the time of Romanticism and in a Romantic manner it followed the example of its object, i.e. poetry, when choosing its method. That means that literary history should adopt the structure of a work of art, of a literary story. The historical events are supposed to be selected and composed in a way that they constitute a meaning, a message, i.e. an idea or an instruction. At the same time modern literary history has preserved the notion of time being the fundamental tectonic principle. At the end of the millennium serious doubts appeared about the selective sorting of the historic material (Aristotle’s probability and necessity) as well as about the vertical time axis. This is how we can understand such works of literary history, as is Hollier’s New History of French Literature, made by as many as 164 contributors; it is actually a collection of papers that confines itself to a fragmentary series of unrelated events, without aspiring to evaluate or systematize or to represent in a conclusive way, i.e. following the temporal logic. Of course, much of the doubt about the temporal logic has been contributed by the ideas of Michel Foucault, denying the teleology and the seeming causality, the objectivity and temporality of the traditional historical discourse. Foucault’s view of history is conscious of its own subjective and thus changeable position, while at the same time being interested more in the dis­continuous than in the continuous, since the former is understood as a consequence of the historical ruptures.

Literary history in Central Europe is a special problem since it was very often institutionalized for the aims of constituting the idea of a nation. Vernacular literature was often a prelude to state formation or even a precondition for it. The literary history in Slovenia was until recently nearly entirely devoted to these tasks, although not always without self-critical re­flections. Ivan Grafenauer for instance, probably the first modern historian of Slovenian literature, declares in 1909 already, in the preface to The History of New Slovenian Literature: “The political aims of the awakening nation are coming forward and the art of literature has turned into their servant. Litera­ture and poetry are significant only as a patriotic work.”

To evade the story structure, the mystification of time and the institu­tionalization for national purposes, Cornis-Pope and Neubauer constructed an (unfinished) book on the literary history of the East-Central Europe in such a way that they sorted the material into five parts: 1. Temporal Nodes (the events crystallized around some decisive years, for instance 1848, 1918, 1945, 1989 etc.), 2. Topographies of Literary Cultures (the opposition of the native country and the literary emigration etc.), 3. Institutional Nodes (Literary History, Theatre, Censorship etc.), 4. Period conventions, 5. Figural Nodes (the writer as the national icon, the collective self, the traumatic events, the female identity etc.)

One can deduct from the above stated that there is a gap between the literary history (the canonic discourse) and the scientific research of litera­ture; those two phenomena are solely analogous, in the best case. In the strict criteria of contemporary scientific research it is self-evident that the researcher has to establish a thesis and then to check it out in the field of the empiric material, reporting at the end of the procedure of the actual findings of his work. Concerning the literary history, on the other hand, it is indeed based upon the scientific articles as its necessary help, but still its own procedure is not entirely scientific. In spite of the rebellion of the newer ten­dencies the literary historian has inevitably to compose a story, by the way of selection, and tell it in a diachronic succession, although he can furnish it with synchronic nodes, too. This story will always be subjective, depending on his personal taste, his worldview, the pressures of his social surroundings etc.

 

ENERGIJA ZABLODE

Marija Mitrović, Trst

Naslov svojega prispevka k razmišljanju o tem, kako danes pisati literarno zgodovino, si sposojam od Viktorja Šklovskega. Šklovski, eden izmed utemeljiteljev tiste smeri v literarni vedi, ki je na začetku dvajsetega stoletja najodločneje odrekala pravico do obstoja literarni zgodovini in filologiji, se je v oseminosemdesetem letu starosti lotil pisanja svojevrstne literarne zgodovine. Tedaj je izjavil: »Vendar želim razumeti zgodovino ruske književnosti kot sledove gibanja, gibanja zavesti – kot zanikanje.« (V. Šklovski, Energija zablude, prev. Ž. Đukić, Beograd 1985, str. 10.) Preden je prešel k samemu literarnozgodovinskemu besedilu, je napisal skupno štiri predgovore tej bodoči zgodovini, pravzaprav štiri fragmentarne tekste, katerih vsak po svoje izkazuje po eni strani energijo, ki ga žene, ki sili k povezovanju frag­mentov v celoto, ki hlepi po povezovanju in po nekakšnih bližnjih stikih med Puškinom, Dostojevskim, Gogoljem, Tolstojem …, ki je potemtakem NUJA, po drugi strani pa ZABLODA prepričanja, da je to mogoče.

Energija, nuja, neizogibnost, in potem zabloda, strah, nemožnost … to so besede, ki danes uokvirjajo pisanje literarne zgodovine. Danes, kakor sicer tudi na začetku pravkar minulega stoletja, živimo v fazi velikega nezaupanja do literarne zgodovine. Kot vse kaže, je ta kriza posledica dejstva, da se je literatura v dvajsetem stoletju bistveno spremenila, literarna zgodovina pa se tem spremembam še ni prilagodila.

Katere so osnovne spremembe polja, ki ga označujemo z imenom literatura:

– v temelju je spremenjen tip meja med elitno in neelitno literaturo; ena in druga sta del izročila, toda na človeško zavest morda močneje vpliva trivialna produkcija;

– bistveno je spremenjen odnos med fikcijo in faktografijo, kakor je spremenjen tudi sam značaj literarnih žanrov in njihovo medsebojno raz­merje;

– literatura ni več institucija, pa tudi pisatelji niso več tribuni in bardi, ki pretendirajo na to, da spreminjajo svet;

– v dobi globalizacije in delovanja novih medijev čutita pisatelj in bralec kot »svojo« literaturo nekaj veliko širšega od zgolj nacionalne literature; pisatelji navajajo kot svoje očete tudi avtorje, ki ne ustvarjajo v istem jeziku.

Navedene spremembe otežujejo delo pri zgodovini: ta je praviloma opis elitne književnosti, ima močno, nacionalno poudarjeno vlogo pri ustvarjanju zavesti naroda o samem sebi, ima torej vlogo, ki je (v zadnjih dveh desetletjih) tuja literaturi. Od tod izvirajo zablode, strah in nelagodje.

Po drugi strani je jasno, da obstaja potreba in celo nuja pisanja zgodovine: vsakdo med nami si je v zavesti ustvaril neko svojo zgodovino, neko mrežo razvoja domače literature oziroma tiste, s katero se ukvarja; ta mreža sooblikuje avtorjevo branje, recepcijo novih del, in kolikor gre za nekoga, ki opravlja vlogo pedagoga, vpliva ta mreža tudi na stališča učencev in jih oblikuje. Če so pred pedagogom osebe, ki se šele morajo približati skriv­nostim nekega jezika in kulture, jim je treba spisati kažipote literarnozgodovinskega značaja.

Literarna zgodovina je v temelju pedagoška disciplina: zmeraj se piše ZA neko – čisto določeno – občinstvo in ima nalogo, da pomaga ciljnemu občinstvu sistematizirati znanje o danem literarnem korpusu. Vse to nalaga zgodovinarju veliko etično odgovornost pri predstavljanju razmerja med sedanjostjo in preteklostjo; kajti zveze med preteklostjo in sedanjostjo obstajajo in ne obstajajo, so in niso vidne; tisto, v čemer ni nikakršne določenosti in dokončnosti, kjer je vse v nastajanju, vse nekako provizorično, to zamotano sled mora opisati zgodovina. V takšnem kontekstu je pisanje zgodovine poskus, zbrati sledove z različnih poti in blodnje z različnimi vodiči.

Pri tem zamotanem in odgovornem opravilu je nekaj pomembnih tehničnih podrobnosti, ki jih je sleherni zgodovinar dolžan izpeljati skrajno odgovorno:

– odnos med analizo in sintezo;

– odnos med uvrščenim in zamolčanim gradivom;

– katalogizacija vsega, kar je nastalo v neki literaturi, je naloga bio­grafskih in drugih (pojmovnih, terminoloških) leksikonov; literarni zgodovinar izbira samo tista dela in tista imena, ki po njegovem (odgovorno utemeljenem) pojmovanju zapisujejo najvidnejše sledi v nastajanju kompleksnega organizma, ki ga imenujemo nacionalna literatura.

The Energy of Delusion

The title of this essay on how to write literary history in modern times has been borrowed from Viktor Shklovsky who was the founder of a movement within the study of literature which at the beginning of the 20^th century energetically denied the right of existence to literary history and philology. Later, at the age of 88, Shklovsky devotes himself to the writing of quite peculiar literary history: “But I want to understand the history of Russian litera­ture as the vestiges of flows, flows of consciousness – as a denial.” (Shklovsky’s book entitled “??????? ???????????” was published in Moscow in 1981; the quotation is based on the Serbian edition, Beograd 1985, p. 10). The literary historical text is preceded by four forewords, four fragmented texts in fact, each exposing the force that, on the one hand, drives him and urges him to integrate fragments into a whole, and to establish connections and closer links between Pushkin, Dostoyevski, Gogol, Tolstoy – a force that is a NECES­SITY – while on the other hand exposing the DELUSION that it is possible.

Force, necessity, inevitability, but also delusion, fear, impossibility – these are the words that today make up the framework for the writing of literary history. The present time, like the beginning of the previous century, is a time of great distrust of literary history. It seems that this crisis comes in the wake of the changes that literature underwent in the course of the 20^th century, changes to which literary history has not yet adapted.

What are the main constituents of these changes in the area we denote as literature?

– the border between elite and non-elite literature has essentially changed: both are part of a heritage, with the trivial production potentially having greater influence on the human consciousness;

– the relationship between fiction and fact has also changed essentially, as has the very character of literary genres and their relations;

– literature is no longer an institution nor are the writers arbitrators or bards who aspire to change the world;

– in the era of globalization and the new media, both the writer and the reader perceive as their ‘own’ literary works that transcend their national borders; accordingly, writers cite as their ‘fathers’ even those authors who write in foreign languages.

These changes aggravate the work of literary historians. As a rule, literary history is a description of elite literature and it has a strong and nationally stressed role in the creation of a nation’s awareness. But this role has become alien to literature over the course of the past two decades. And that is where the source of delusions, fear and uneasiness lies.

On the other hand, it is clear that there is a need, a necessity even, to write history: we all write in our minds our personal histories and create representations about the evolution of the literature domestic or otherwise with which we are concerned. These webs of images co-shape the reading of an author and the reception of new works and, if the person in question works in the field of education, they also influence and co-shape the attitudes of students. If such a person has in front of him/her students who are just about to discover the secrets of a certain language and culture, one must also create literary and historical signposts for them.

Literary history is essentially a pedagogical discipline: it is always written down FOR a certain – quite specific – audience and its task is to help its target audience systematize knowledge about a specific literary corpus. This imposes upon a historian great ethical responsibility in representing the relations between the present and the past, because these relations are both existent and non-existent, visible and invisible. History has to describe these complicated vestiges that are devoid of every kind of definiteness, where everything is provisional and constantly in the process of emergence. In such a context the writing of history boils down to a mere attempt to collect traces picked up along various roads while wandering around led by different guides.

There are several important technical details in this complex and responsible task that every historian should resolve with commitment:

1. The relationship between analysis and synthesis.

2. The relationship between the material that has been included and that which has been quietly omitted.

The cataloguing of an entire literary opus is a task for the compilers of biographical and other lexicons (glossaries, terminological lexicons); a literary historian selects only those works and those authors that in his/her opinion (which must be well-argued with the utmost responsibility) left behind them the most conspicuous traces during the emergence of the complex organism called a national literature.

 

Greenblattovo pojmovanje »novega historizma« in literarna zgodovina

Vladimír Papoušek, České Budějovice

Češka literarna zgodovina 20. stoletja je bila prvotno zasnovana na pozitivističnih koncepcijah. Drugačen pristop je predstavljal strukturalizem z upodabljanjem imanentnih procesov v literaturi. Češka literarna zgodovina je bila pri strukturalistih interpretirana z estetskega stališča. Primerjalni in zgodovinski elementi so bili potisnjeni v ozadje v imenu imanentnega razvoja estetske strukture.

V zadnjih desetih letih 20. stoletja je steklo delo na projektu literarne zgodovine po letu 1945, vendar pa skoraj mimo kakršnegakoli razpravljanja o metodoloških vprašanjih in brez resnih poskusov, da bi razkrili nove, aktualne literarnozgodovinske koncepcije. Čas je, da primerjamo tradicionalne koncepte češke literarne zgodovine z novimi miselnimi modeli, ki se udejanjajo v sodobni literarni zgodovini in teoriji. Literarni zgodovinar naj torej analizira ne le historični proces, ampak tudi estetske razsežnosti tekstov.

S. J. Greenblatt, reprezentativno ime ameriške šole novega historizma, je usmeril pozornost na »historičnost tekstov in tekstualnost zgodovine«. To se zdi primerna povezava med estetskim in historičnim pristopom, h kateri teži literarni zgodovinar.

V svojem prispevku obravnavam vprašanje Greenblattovih metodoloških pristopov, ki temeljijo na razkrivanju in interpretiranju historičnih tekstualnih sledi. Analizirati nameravam Greenblattove koncepcije interpretiranja literarnega dela in opozoriti na nevarne rezultate takšnih interpretacij, v katerih literarno delo kot specifičen estetski predmet ponikne v širokem okviru kulturne zgodovine. Na drugi strani pa skušam prikazati, kako Greenblattovo iskanje historičnega konteksta skozi permanentno nagovarjanje teksta in razbiranje tekstualnih sledi lahko obogati delo literarnega zgodovinarja.

Greenblatt´s concepts of „new historicism“ and literary history

In the 20^th Century Czech literary history was previously based on a positivistic concept. Another approach was represented by structuralism with the image of immanent processes in literature. Czech literary history was interpreted by structuralists from the aesthetical point of view. Comparative and historical elements were suppressed in the name of immanent develop­ment of aesthetic structure.

In the last ten years of the 20^th Century the project of literary history after 1945 was started, but almost without discussion dedicated to methodological questions, without serious attempt to discover a new concept of literary history. It is time to compare the traditional concepts of Czech literary history with new models of thinking in recent literary history and theory. Literary historians should examine not only historical processes but the aesthetic dimensions of texts as well.

S. J. Greenblatt, the representative of  the American school of new histo­ricism, devotes attention to „historicity of texts and textuality of history“ in his works. It seems to be a perfect connection between the aesthetic and historical approaches for which the literary historian is looking.

In my paper I try to resolve the question of Greenblatt´s methodological approaches based on the discovery and interpretation of historical textual traces. I try to analyze Greenblatt´s concepts of interpretation of the literary work and notice the dangerous results of such interpretations in which the literary work as a specific aesthetic object is dissolved in the wider frame of cultural history. On the other hand, I try to represent how Greenblatt´s looking for historical context via permanent negotiation with the texts and reading of textual traces can enrich the work of the literary historian. 

 

literarna zgodovina, poststrukturalizem, diletantizem in območne raziskave

Ivo Pospíšil , Brno  

Vsak literarni zgodovinar, tudi če hoče napisati le očrt zgodovine nacionalne literature, je soočen z osrednjo odločitvijo, katere kriterije naj uporabi in kateri pojavi naj sploh postanejo del njegovega tolmačenja in razlage. To je ključna točka sleherne literarne zgodovine; v času poststrukturalizma so imanentne metode sicer deležne ostrih kritik zaradi domnevne odsotnosti aksioloških meril, vendar pa so skušali biti celo nekateri predstavniki praškega lingvističnega krožka, vključno z Renéjem Wellekom, »mehkejši« pri zaznavanju aksioloških aspektov v konstrukciji literarne zgodovine. To stališče v razvoju literarne zgodovine niha med statičnim redom relativno stabilnih estetskih vrednot in dinamičnim, permanentnim spreminjanjem. Čeprav mora biti literarna zgodovina definirana glede na lastna, imanentna načela, je še vedno del obče zgodovine, zgodovine družbe, kulture, idej in okusov.

Trenutno stanje v slavistiki nasploh in v rusistiki še posebej potrjuje, da tako predstavniki strukturalnih ali formalističnih metod kot tudi hermenevtične ali dekonstrukcionistične usmeritve, paradoksalno, pogosto izkazujejo smisel za tradiconalne kategorije vrednot, za didaktično prakso, aksiološko tradicijo, določen konzervativizem in smisel za kompromisno reprezentacijo (britanski literarni zgodovinar David Gillespie je v svoji antologiji ruskega romana 20. stoletja analiziral tudi model socialistično realističnega romana N. Ostrovskega Kako se je kalilo jeklo, 1936). Sodobna anglosaška literarna zgodovina je prispevala še drugo inovacijo: kompromis med leksikonom pisateljev in leksikonom literarnih del. Novejša nemška Zgodovina ruske literature se tudi sklicuje na tradicionalna aksiološka merila in konzervativne evolucijske paradigme. Skratka, ne obstaja nič takega kot postmoderna lite­rarna zgodovina, postmodernizem je največkrat vključen v tradicionalne evolucijske paradigme. Tako imenovani novi pristopi ali nove historične pa­radigme so pogosto zgolj ponovitve starejših metod (npr. vrnitev socioloških metod ali metod, ki spominjajo na kulturno zgodovino, različnih tekstnih metod, povezanih z analizo pisanja in branja, ki spominjajo na stare filološke metode, itd.). To načelo velja tudi za več leksikonov pisateljev, ki so pred kratkim nastali v Češki republiki, vključno z izvirnim češkim Leksikonom ruskih, ukrajinskih in beloruskih pisateljev, ki so ga napisali slavisti iz Brna na čelu z avtorjem pričujočega prispevka v letu 2001.

Glede na sodobno metodološko situacijo v literarni vedi obstaja – vsaj po našem mnenju – osem dominantnih dejavnikov, ki bistveno vplivajo na kon­strukcijo literarne zgodovine, tako teoretsko kot praktično.

1. Estetski kriterij je v zgodovinah slovanskih literatur še posebej pomemben, saj v njih pogosto prevladujejo etični ali družbeni vidiki;

2. kriterij poetološke spodbude upošteva tako individualne avtorje kot nacionalno ali vso literaturo;

3. kriterij relativnosti izraža aksiološke spremembe glede na specifične nacionalne literature (kar je morda spoštovana vrednota v okviru ene nacio­nalne literature, ni nujno spoštovano v širšem kontekstu več nacionalnih literatur);

4. kriterij reprezentacije temelji na popolni informaciji, ki ne zanemarja marginalnih pojavov, če igrajo pomembno vlogo v življenju določene skupnosti;

5. primerjalni kriterij (razmerje obravnavane literature z opazujočim kulturnim okoljem);

6. nacionalni in politični kriteriji, ki izražajo splošno sprejete in moralno obvezujoče vrednote, tipične za določeno skupnost;

7. individualni in pristranski kriteriji, povezani s subjektivnimi preferencami raziskovalcev;

8. kriterij časovne perspektive (običajno je to dajanje prednosti sodobni literaturi).

Pisanje literarne zgodovine je veščina, ne pa moralna dolžnost ali izraz individualne vizije. To dejstvo le redko upoštevajo nekateri literarni teoretiki, ki skušajo postati specialisti v filozofiji, religiji, budizmu, sociologiji, psihologiji, psihoanalizi, pri tem pa pozabljajo jakobsonovsko kategorijo 'literarnosti' in le redko prikažejo svoje znanje kot literarni kritiki, znanstveniki ali literarni zgodovinarji. Čeprav skušam sam sprejeti skoraj vse, kar je bilo funkcionalnega izumljeno v obdobju poststrukturalizma, bi bilo to jedro literarne vede in literarne zgodovine treba ohraniti, sicer sam obstoj literarne vede ne bi bil smiseln. Grozeči diletantizem je v literarni vedi nasploh in še posebej v literarni zgodovini – pa ne le v tej sferi človeške dejavnosti –, najbrž najbolj tipična poteza preloma iz 20. v 21. stoletje. Literarna zgodovina ima edino to možnost, da postane bolj pragmatična, in sicer v tem smislu, da se vklopi v širši kontekst kulture, družbe in praktične politike kot del preučevanja določenega območja (areala), kot del kompleksne raziskave. To predpostavlja poskus sinteze ali vsaj prepleta družbenih in filoloških ved, ki ga je poskušala udejanjiti raziskovalna skupina iz Brna v zadnjih nekaj letih svojega obstoja.

Literary History, Poststructuralism, Dilettantism and Area Studies

Every literary historian even if he wants to write just an outline of the history of a national literature, is confronted with the crucial task: which criterion should be applied and which phenomenon should become part of his interpretation and explication. It is the keypoint of any literary history; though in the era of poststructuralism the immanent methods are sharply criticised for their absence of axiological criteria, even some of the representatives of the Prague Linguistic Circle including René Wellek tried to be „softer“ in the process of perception of axiological aspects in the con­struction of literary history. This viewpoint in the course of literary history oscillates between the static order of relatively stable aesthetic values and the dynamic, permanent change. Though the literary history has to be defined according to its own, immanent principles, it is still part of general history, the history of society, culture, ideas and tastes.

The contemporary situation in Slavonic studies in general and in Russian studies in particular confirms that the representatives of both structural or formalist methods and of hermeneutical and deconstructivist criticism often paradoxically demonstrate their sense of traditional categories of values, the sense of didactic practice, axiological tradition, of certain conservatism, and of a compromise of representation (the British literary historian David Gillespie in his anthology of the 20th-century Russian novel analysed N. Ostrovsky’s model of the socialist realist novel How the Steel Was Tempered, 1936). The contemporary Anglo-Saxon literary history brought another innovation: a compromise between the dictionary of writers and a dictionary of literary works. The recent German History of Russian Literature also refers to traditional axiological criteria and conservative evolutionary paradigms. To sum up: there is nothing like postmodern literary history, postmodernism is most often included in traditional evolutionary paradigms. The so-called new approaches or new historical paradigms are often mere repetitions of older methods (e. g. the return of sociological methods or the methods reminding us of cultural history, various textual methods linked with the analysis of writing and reading reminding us of the old philological method etc.). This principle also concerns several dictionaries of writers which recently occurred in the Czech Republic (including the original Czech Dictionary of Russian, Ukrainian and Belorussian Writers written by Brno slavists headed by the author of this contribution in 2001).

With regard to the contemporary methodological situation in literary criticism the eight dominant factors – at least in our view – have a substantial influence upon the construction of literary history – in both the theoretical and the practical aspects.

1. The aesthetic criterion which is especially important in the histories dealing with Slavonic literatures in which very often the ethic or social aspects prevail;

2. the criterion of the poetological impulse which concerns both the individual authors and the national literature or literature as a whole;

3. the criterion of relativity expressing the axiological change in relation to a specific national literature (what might be a respectable value in the frame of a national literature, need not be respected in a wider context of several national literatures);

4. the criterion of representation based on the complete information not ignoring even marginal phenomena if they play an important role in the life of a specific community;

5. the comparative criterion (the relation of the literature dealt with to the perceiving cultural environment);

6. the national and political criteria which express the generally accept­able and morally obligatory criteria typical of a specific community;

7. the individual and biased criteria connected with subjective preferences of researchers;

8. the criterion of the temporal perspective (usually the preference of more contemporary literature).

The writing of literary history is a craft, not a moral task or an expression of an individual vision. This fact is rarely taken into account by some of literary theorists who try to become specialists in philosophy, religion, Buddhism, sociology, psychology, psychoanalysis, but they very rarely demonstrate their knowledge as literary critics, scholars or literary historians forgetting the Jakobsonian category of “literariness”: though I tend to accept nearly everything functional which was invented in poststructuralist period the kernel of literary criticism including literary history should be preserved: otherwise the existence of literary criticism would not be meaningful. The threat of dilettantism in literary criticism in general and in literary history in particular – and not only in this sphere of human activity – is probably the most typical feature of the break of the 20^th and 21^st centuries. The only chance of literary history is to become more pragmatic in the sense of its involvement in a wider context of culture, society and practical politics, as part of the study of a particular area, of a complex research. This presupposes the attempt at the synthesis or at least permeation of social and philological sciences the Brno research team has been trying to do in the last few years of its existence.

   

HISTORIČNA PERSPEKTIVA KOT DOMINANTNO STRUKTURNO NAČELO ZA OPISOVANJE JUŽNOSLOVANSKIH LITERATUR

Peter Scherber, Göttingen / Dunaj

Literarne zgodovine in literarno zgodovinopisje so sinteze, torej sintetični konstrukti. Temeljijo na nekem redu stvari, dejstev in dogodkov, katerih notranje vodilno načelo je zgodovinski potek časa, kronologija. Veda o literaturi si je od dobe svojega nastanka iz duha romantike v zgodnjem 19. stoletju prav tako kot druge duhovne vede docela prisvojila to historično perspektivo kot domnevno nujno načelo za konstruiranje sintetičnih prikazov. Zgodovina literarne vede pa venomer znova beleži tudi poskuse prodora iz tega »babilonskega suženjstva« historični perspektivi. Drugim načinom prikazovanja, kot denimo topografsko-prostorski, stvarnologično-sistematski, čisto formalni (npr. alfanumerični) ureditvi, se je pri nekaterih predmetih posrečilo pro­dreti in se kdaj pa kdaj tudi uveljaviti, toda tudi pri tem ostaja historična perspektiva zmeraj latentno prisotna.

Referat poskuša na več primerih, predvsem iz južnoslovanskih literatur, pokazati, da se historični prikaz navsezadnje uveljavi kot nekakšen standardni postopek, če ne kot primarno, pa vendar še zmeraj kot sekundarno urejevalno načelo.

Die historische Perspektive als dominantes Strukturprinzip zur Beschreibung südslavischer Literaturen

Literaturgeschichte und Literaturgeschichtsschreibung sind Synthesen, also synthetische Konstrukte. Sie beruhen auf einer Ordnung der Dinge, Fakten und Ereignisse, denen der historische Zeitablauf, eine Chronologie als leitendes Prinzip innewohnt. Die Wissenschaft von der Literatur hat seit den Zeiten ihrer Entstehung aus dem Geist der Romantik im frühen 19. Jahr­hundert ebenso wie die anderen Geisteswissenschaften diese historische Per­spektive als quasi notwendiges Prinzip zur Konstruktion synthetischer Dar­stellungen vollkommen verinnerlicht. Die Geschichte der Literaturwissenschaft verzeichnet aber auch immer wieder Ausbruchsversuche aus dieser »babylonischen Gefangenschaft« durch die historische Perspektive. Andere Darstellungsordnungen, wie die topographisch-räumliche, die sachlogisch-systematische, die rein formale (z. B. alphanumerische) Ordnung haben sich bei einigen Gegenständen durchsetzen und gelegentlich auch behaupten können, die historische Perspektive bleibt dabei aber auch dort immer latent vorhanden.

Es soll an mehreren Beispielen, vor allem aus den südslavischen Litera­turen, gezeigt werden, dass sich letztendlich die historische Darstellung als eine Art Standardverfahren wenn nicht als primäres, dann doch immer noch als sekundäres Ordnungsprinzip durchsetzt.

 

DIALOG, POLIFONIJA IN SISTEM. K PROBLEMATIKI ZGODOVINE »MALIH LITERATUR« V PROSTORU ALPE-JADRAN

Johann Strutz, Celovec 

Referat podaja začasen povzetek del v okviru celovškega komparativističnega regionalnega težišča »Literarni odnosi v prostoru Alpe-Jadran«. V tej zvezi raziskovane literature v slovenščini, hrvaščini, italijanščini in nemščini kakor tudi v različnih narečnih ali »pod«-standardnojezikovnih različicah posameznih literarnih regij (Slovenije, Istre, Furlanije-Julijske krajine, Koroške) so z zgodovinskega in kulturnogeografskega vidika deloma samostojni literarni kompleksi, deloma pa gre pri njih tudi za obrobne, regionalne izseke nacionalnih literarnih sistemov. Tudi če zanemarimo njihov različni teritorialni status – nacionalno, subnacionalno, transnacionalno –, se kažejo nekatere tipološke analogije, tako denimo glede obdobne strukture ali glede mesta in vloge vsakokratne interregionalne dvo- ali večjezičnosti. V tem je eden izmed razlogov, zakaj sleherni zgodovinski prikaz teh literatur, pa četudi samo v obliki opisovalnih modelov znotraj posameznih (nacional­nojezikovnih) filologij, predpostavlja primerjalno-kontrastivne analize. Nadaljnji razlog tiči v danes favorizirani medkulturni in transnacionalni, obenem pa tudi regionalistični perspektivi modernih kulturnih študij, ki je socialni, kulturni, jezikovni in estetski polifoniji pluralnih literarnih sistemov nedvomno bolj ustrezna kot nacionalnofilološki model.

Dialog, Polyphonie und System. Zur Problematik einer Geschichte der »kleinen Literaturen« im Alpen-Adria-Raum

Der Beitrag gibt ein vorläufiges Resümee der Arbeiten im Rahmen des Klagenfurter komparatistischen Regionalschwerpunkts »Literaturbeziehungen im Alpen-Adria-Raum«. Die in diesem Zusammenhang untersuchten Literaturen in slowenischer, kroatischer, italienischer und deutscher Sprache sowie in verschiedenen dialektalen oder »sub«-standardsprachlichen Varietäten der einzelnen Literaturregionen (Slowenien, Istrien, Friaul-Julisch Venetien, Kärnten) stellen aus historischer und kulturgeographischer Sicht teils eigenständige Literaturkomplexe dar, teils handelt es sich dabei auch um periphere, regionale Segmente nationaler Literatursysteme. Ungeachtet ihres verschiedenartigen territorialen Status – national, subnational, transnational – zeigen sich etliche typologische Analogien, so etwa hinsichtlich der Epochen­struktur oder des Stellenwerts der jeweiligen interregionalen Zwei- oder Mehrsprachigkeit. Darin liegen einige der Gründe, weshalb jede geschicht­liche Darstellung dieser Literaturen, und sei es auch nur in Form einzel­philologischer Beschreibungsmodelle, komparatistisch-kontrastive Analysen voraussetzt. Ein weiterer Grund liegt in der heute favorisierten interkul­turellen und transnationalen, zugleich aber auch regionalistischen Perspektive der modernen Kulturstudien, die der sozialen, kulturellen, sprachlichen und ästhetischen Polyphonie pluraler Literatursysteme zweifellos angemessener ist als das nationalphilologische Modell.

 

modernistična literatura in spreminjanje paradigme literarne zgodovine

Jola Škulj, Ljubljana

Za reprezentacije pretekle literature so v zgodnejših fazah, ko je bilo umetniško oblikovano jezikovno izročilo po obsegu sorazmerno zamejeno, zadoščali pregledi, hrestomatije, »cvetniki«. Pojav zgodovinskih pregledov nacionalnih literatur je utrdilo 19. st., kar je izhajalo iz vpetosti v takratne koncepcije historičnosti. Takšna linearna, kanon formirajoča prezentacija je živela podaljšano življenje še v marsikaterem literarnozgodovinskem priročniku 20. st. Ko je v zadnjih desetletjih čas postmoderne omajal pojem istovetnosti historičnega in razveljavil iluzijo, da je zgodovinskost objektiviteta z veljavno trdnostjo, je zavedanje, da je zgodovina pripoved – kar je v semantiki izvorne grške besede historia dejansko še obstajalo v nedvoumnem obzorju – sprožilo daljnosežno teoretično in filozofsko debato o zgodovinskem diskurzu, pri tem pa si pomagalo tudi s pojmi, ki jih je pretresala literarna veda.

S stališča današnje literarne vede in občih razprav o zgodovini in zgodovinskosti je mogoče pritrditi izjavam (H. White, P. Ricoeur, F. R. Ankersmit), da je vsakršen zgodovinski diskurz neizogibno interpretacija oziroma da je dejanskost možno posredovati na način razširjene metafore, tako da je o nevtralnosti historiografskih prikazov neumestno razpravljati. V literarno­zgodovinskih zajetjih – zaradi ubeseditve imajo ta značaj interpretacije ali narativnega razbiranja dejstev – se v smisel historičnih razgrnitev in pojasnjevanj vedno zapleta mreža interesov (npr. estetskega okusa, bralske konsumacije ipd.) ter (kulturnih) politik. Literarna zgodovina se vzpostavlja kot analiza teh politik in interesov.

Ob temi o literarni zgodovini danes se je smiselno pomuditi ob vprašanju modernizma kot obdobja pretekle literature, ob katerem se je prvič določneje nakazovalo, kako je njegova vpetost v historični niz vse prej kot samoumevna in razvidna, predvsem pa tudi datacijsko ne povsem konsenzualna. To dejstvo ni bilo zgolj posledica razsežnosti divergentnih modernističnih pojavov in pogosto negotovega odnosa do njihove modernosti. To, kar je zaviralo enovitejši historični vpogled v modernizem, je gotovo heterogenost njegovih tokov in gibanj, ki jih je oblikovala predvsem raznoterost predhodnih literarnih tradicij, še bolj pa sama inherentna logika modernizma z nepredvidljivo dinamiko njegovih manifestacij. Modernizem se je vzpostavljal na ozadju krize identitetnostnega principa, ta pojem identitete pa je bil omajan prav z novim dojemanjem radikalne spremenljivosti časa, kar je podlaga tudi povsem drugačnemu konceptu »radikalne« historičnosti, ki je zapopadena že z baudelairovskim pojmom modernosti.

Referat bo skušnjo raziskovanja modernizma soočil z nekaterimi izpeljavami H. Whita, ki tematizirajo spremembe literarnohistoriografske paradigme. Ključno je, da je v modernizmu – in na to opozarja tudi White – prišlo do spremenjenega pojmovanja historičnega in realnega, to pa je tista podlaga, ki onemogoča, da bi relevantno zajetje literarnega dogajanja lahko bilo poslej posredovano na načine, kot smo jih bili vajeni do konca 19. stoletja. 

Modernist Literature and the Change of Paradigm in Literary History

During the early stages, while literary heritage of artistic value was still relatively limited in size, overviews and chrestomaties served the purpose of presenting literature of the past. The event of historical overviews of national literatures gained importance in romanticism and was grounded in the ideas of history as implied in the 19^th century thought. Such a linear, canon-establishing presentation lingered on in the 20^th century through a number of hand­books on literary history. When postmodernism thwarted the concept of the identity of the historical along with the illusion that historicity is a fixed and stable objectivity, the recognition that history is a narrative – an aspect that has been preserved in the meaning of the Greek word historia – initiated a far-reaching theoretical and philosophical debate on the historical discourse which also made use of the concepts that were discussed in literary studies.

Viewed from the perspective of modern literary studies and general discussions on history and historicity, it is possible to agree with the assertions (H. White, P. Ricoeur, F. R. Ankersmit) that every historical discourse is inevitably an interpretation or, in other words, that it is possible to represent facts using an extended metaphor, meaning that it would be inappropriate to discuss the neutrality of historiographical surveys. In literary historical surveys in which the necessity of language use invariably leads either to an interpretation or to the narrative unraveling of facts, historical descriptions and explications are always intertwined with a web of other interests (e.g. artistic tastes, aesthetic judgments, readership consumption and the like) and (cultural) policies. Literary history is hence constituted as an analysis of these policies and interests.

When discussing literary history today it is reasonable to address the problem of modernism as a prime historical period which was (due to the elusive nature of the modernist arts) for long far from being evident, unambiguously clear and distinct historical code, and above all, without clear-cut consensus of dating. The explanation does not lie only in divergent modernist phenomena or the frequently uncertain attitudes towards their modernity. What hindered a more unified historical perspective on modernism was undoubtedly the heterogeneity of the currents and movements within it, which were primarily the result of the diversity of previous (national) traditions of literature but even more so of the logic inherent to modernism characterized by the unpredictable dynamic of its manifestation. Modernism was grounded on identity principle crisis, and this concept of identity was subverted precisely by a new perception of the radical changeability of time, which was also the basis for an entirely different concept of “radical” historicity that had been already addressed through Baudelaire's understanding of modernity.

The paper will confront the experience of the systematic inquiry into modernism with some argumentations of H. White thematizing changes in literary historical paradigm. What is of key importance is a fact – to which also White draws attention - that modernism introduced a new understanding of the historical and of reality, which is a premise that prevents the relevant depiction of literary life to be still mediated in the manner that was characteristic of the period up to the end of the 19^th century.

 

Literarna zgodovina in njen predmet

Bożena Tokarz, Katowice

Naloga literarne zgodovine je beleženje obstoječih literarnih dejstev. Čeprav jih literarna zgodovina načelno ne vrednoti, smo se doslej pogosteje srečevali z zgodovino visoko umetniške literature kakor z zgodovino popularne literature. Vendar to ne pomeni, da zgodovina literature, ki bi beležila več literarnih pojavov, kot se je dogajalo doslej, ni mogoča. Pojavlja pa se težava izbora in kriterijev, ki bi uravnavali tak izbor. Kriterij umetniškosti se zdi še vedno aktualen, vendar mora biti dopolnjen s kriterijem popularnosti. Kanon del, na katera gledamo z zornega kota ocenjevalca umetnosti, namreč dopolnjujejo ali nanj mečejo senco dvoma tudi besedila, ki literarno zavest obdobja oblikujejo na drugačen način. Zato se zdi, da bi morali o materialnem obsegu zgodovine literature, ki nam svoje obličje razkriva šele po pogledu iz določene časovne perspektive, odločati tako umetnostna kakor tudi sociološka merila.

V zadnjem času pa se je pojavila druga težava, povezana s samim predmetom literarne vede. Tradicionalne determinante literarnosti se od danes nastajajoče literature čedalje bolj oddaljujejo, kajti ta je v razmerju do stvarnosti resda neprestano alternativna, a da bi bila takšna, se mora tej stvarnosti, tj. življenjskemu slogu, načinu obnašanja, drugim komunikacijskim sredstvom (med njimi tudi umetnostnim), obenem tudi podrejati. Od neumetnostnih besedil jo torej razlikuje stopnja alternativnosti, dosežena z uporabo raznih izraznih sredstev. Pisateljeva obveza je pač ustvarjanje alternative praktičnemu in fizičnemu občutenju življenja. Iluzija danes ni več takšna alternativa. Ta vloga je pripadla predlogu za novo doživetje tega, s čimer se srečujemo v svojem vsakdanu in kar oblikuje človekovo občutljivost in dojemanje bivanja. Neobhodno je torej postalo prevrednotenje pojma literarnosti.

Vsaka literarna zgodovina je napisana na podlagi določenega metodološkega izhodišča. Zato lahko vzporedno obstaja kar nekaj literarnih zgodovin, a s tem ni nič narobe. Skladno s spreminjajočo se sfero literarnosti pa nastajajo tudi vedno novi metodološki koncepti. Večina izmed njih se odpira za spremembe v sami literaturi (hermenevtika, kognitivizem, poststrukturalizem), druge se oblikujejo bolj zaprto. A vse morajo soobstajati kot različne možnosti opisovanja literarnih pojavov.

Zdi se, da postaja tvorjenje literarnih kanonov čedalje bolj stvar preteklosti, saj takšno sestavljanje unificira zavest. Če pogledamo z druge strani, kanon s svojim ohranjanjem skupnostne zavesti omejuje posameznikovo istovetnost. Zato bodo literarne zgodovine in njihovi uporabniki obstajali tudi v prihodnosti. 

Literary History and its Subject

The task of literary history is the recording of existing literary facts. Even though it does not evaluate them, until now we have had more opportunities to read the history of highly artistic works than of popular literature. However, this does not mean that a history of literature that would record more literary phenomena than was usual in the past is impossible. The resulting difficulty is the choice of criteria to govern such selection. The criterion of artistic value seems to be still relevant, but it must be supplemented with the criterion of popularity. The texts that shape a different literary perception in any era complete (and occasionally arouse suspicion about) the literary canon, which we view from the perspective of art reviewers. Therefore it seems that both artistic and sociological criteria should be applied when deciding on the physical extent of literary history which reveals itself only when looked at from a time perspective.

Recently another difficulty related to the subject of literary studies has emerged. The traditional determinants of literariness have been shifting ever further away from present day literature. The reason is that although present day literature is alternative with regard to reality, in order to be such it must also adapt itself to that reality i.e. lifestyle, manner of behavior, other means of communication (among them also the artistic). Accordingly, it is distinguished from non-artistic texts by the degree of alternativeness achieved through the use of various means of expression. It is a writer’s duty to create alternatives to the practical and physical sense of life. Illusion is no longer one such alternative. This privilege now belongs to new suggestions about how to experience everyday things as well as to that which shapes the human sense and perception of existence. The re-evaluation of the concept of literariness has therefore become inevitable.

Every literary history is based on a certain methodological starting point. For this reason several literary histories can exist side by side, and there is nothing wrong with this. In accordance with the changing sphere of literariness, new methodological concepts are being developed. The majority of them are open towards the changes in literature itself (hermeneutics, cognitivism, post-structuralism), but some are closed-type. Nevertheless, all of them must co-exist as various possible ways of describing literary phenomena.

It seems that the creation of literary canons has been increasingly turning into a thing of the past, since such compiling unifies minds. If we look at it from another perspective, a canon limits the individual’s identity through its preservation of common awareness. For this reason literary histories and their users will continue to exist.

   

USTVARJALNI SUBJEKT KOT PREDMET RAZISKOVANJA KNJIŽEVNOSTI

Ivan Verč, Trst 

Če je res, da ni ene same možne pripovedi o dogajanju v preteklosti; če je res, da je tekst le diskurzivna rezultanta ubesedenih informacij; če je res, da ni posplošujočega in sintetičnega kanona, potem nam ostaja samo subjekt, ki s svojim bolj ali manj podrejenim diskurzom tekste piše: ustvarjalni subjekt kot predmet raziskovanja torej. Tu ne gre za abstraktni filozofski subjekt, temveč za subjekt ubeseditvenega procesa, kar pomeni, da nobena od teoretskih postavk, ki jih je literarna veda izdelala od trenutka, ko je jezik postavila v središče raziskovanja, ni izgubila svoje teže. Razlika je le v tem, da subjekt literature ni naravnan zgolj na »besedno komunikacijo« (jezik kot sredstvo komunikacije zadeva kvečjemu bralca, subjekt pri tem nima kaj opraviti), ampak le na konstituiranje lastne besede (če hočemo, lastnega diskurza): v tem pogledu ni dovolj, da v njem odkrivamo odnos do »druge« besede (intertekstualnost, diskurz v kulturološkem pristopu), temu moramo dodati še odnos do lastne že izrečene besede (geneza in stalno samopreseganje svojega diskurza) in nenazadnje še odnos do besede, ki se poraja v samem aktu pisanja (samodejnost besede, analiza teksta, preseganje mimetičnosti prav zaradi diskurzivne narave nove realnosti, v katero se vpisuje porajajoči se tekst). Gre za trojni prehod, brez katerega o slehernem (ne le literarnem) subjektu ni mogoče govoriti: subjekta izven jezika namreč ni. Prehod od refleksije do izrečene ali zapisane besede pozna »v zgodovini« svoje meje in pregrade (v zgodovinskem pogledu ni nujno, da je trojni prehod obvezno prisoten) in se vedno udejanja kot ena sama izbira med možnimi, zakoličena v tekstu: v tej izbiri se nahaja subjekt kot nosilec samostojne zavesti, ki ne proizvaja »dokumentov« časa in prostora (smrt subjekta), ampak s svojo ubesedeno prisotnostjo dodaja bivanju pomenske razsežnosti. Do danes je bila literarna zgodovina enciklopedija, ki je urejala gesla, danes je čas za »pripoved« o geslih kot enkratnem in neponovljivem preseganju upomenjenega sveta, kar pomeni, da je čas za pripoved o odgovorni izbiri, ki se včasih udejanja s svojim jezikom, včasih pa tudi ne. Tu ne gre za vprašanje o kvaliteti izbire, ampak le o prisotnosti izbire kot take. V današnjem svetu, kjer je »učinek realnosti« (Roland Barthes) že popolnoma nadgradil sleherno iluzijo o realnosti, se mi zdi vračanje (literarnega) subjekta v naročje etike nujno (vsaka izbira je namreč način, s katerim zaznamujemo svojo zaznavno prisotnost, izven jezika zaznavne prisotnosti ni, brez zaznavne prisotnosti pa ni etičnega vprašanja). Navsezadnje je literatura popolnoma neobvezna človekova dejavnost, enako neobvezno je vprašanje o jeziku literature kot implicitni etični kategoriji: sta samo dve možnosti, ki ju lahko udejanimo ali pa tudi ne. Pripoved o tem, kaj je bilo napisano, je lahko torej tudi pripoved o udejanjenih (in neudejanjenih) možnostih in o subjektu, ki se je za udejanjanje možnosti odločil.

The Creative Subject as the focus of Literary Research 

If it is true that there is not only one possible narrative about events in the past; if it is true that a text is only the discursive outcome of information put into words; if it is true that neither generalizing nor a synthetic canon exists, then what we are left with is a subject who writes texts using his/her own more or less subjected discourse. The focus of research is therefore a creative subject. Not an abstract philosophical subject, but the subject of the process of textualization, meaning that not one theoretical premise developed by literary theory since the moment it placed language at the center of research has lost any of its significance. The only difference is that the subject of literature is not oriented towards “verbal communication” (language as a means of communication affects, at most, the reader; the subject has nothing to do with it), but merely towards the constitution of his/her own word (or own discourse). Viewed from this perspective, it does not suffice to seek merely relations with “other” words when studying such a discourse (intertextuality, discourse as studied within a cultural approach), but we must also take into account the attitude of a subject towards its own, already uttered words (the genesis and constant transcending of one’s own discourse), and last but not least, the attitude towards the words that come to life during the very process of writing (the self-engendering character of a word, text analysis, surpassing mimesis precisely because of the discursive nature of the new reality into which the self-generating text is being inscribed). The transition in question is threefold, and talk about a subject (any subject, not only literary) would be impossible without it: a subject does not exist outside a language. Throughout ‘history’ the transition from reflection to the uttered or written word had its limitations and obstacles (historically it is not necessary that this threefold transition always be present), and it was invariably realized as one choice out of many that becomes anchored within the text: this choice contains the subject with an autonomous consciousness that does not produce “documents” of time and space (the death of a subject), but through its presence in the form of words adds specific dimensions of meaning to existence. Until now literary history has been an encyclopedia of organized entries, but now is the time for the “narration” about these entries that represent a unique and un­repeatable transcendence of the world given meaning. In other words, it is time for the narration about the responsible choice that is occasionally but not necessarily realized through its own language. The point at issue is not the quality of choice, but the presence of choice as such. In today’s world in which the “effect of reality” (Roland Barthes) has surpassed every illusion of reality, I find it necessary to return the literary subject to the fold of ethics (every choice is actually a method by which we mark our discernible presence; there is no discernible presence outside language, and there is no ethical issue without discernible presence). After all, literature is an entirely optional human activity, and equally optional is the question of the language of literature as an implicit ethical category: there are only two alternatives, which may or may not be realized. A narration about something that has been written can thus be a narration about realized (and unrealized) possibilities and about a subject who has decided to realize one such possibility.

   

LITERARNO ZGODOVINOPISJE KOT SINOPTIČNA KARTA

Peter Zajac, Berlin/ Bratislava

Kadar se ukvarjamo z literarnim zgodovinopisjem, se znajdemo pred osnovnim problemom perspektive, v kateri želimo obravnavati zgodovino. Če jo dojemamo kot teleološki, kavzalno-finalno organiziran proces, se so­očimo s problemom, ali zgodovina obstaja, in če obstaja, kaj sta njen smisel in smoter. Če jo obravnavamo z vidika ustvarjanja literarnega in kulturnega spomina, jo razumemo kot problem pridobivanja, ohranjevanja, izbire in urejanja izkustev.

S tega zornega kota zgubita dva problema, ki sta bila pri teleološkem in kavzalno-finalnem razumevanju zgodovine neobhodna, svojo dominantno vlogo za literarno zgodovinopisje. To je najprej problem spreminjanja, kajti kriterij za vzpostavitev literarnega spomina je razlika. Arhiviramo in ohranjujemo tisto, kar je drugačno, in ne tistega, kar si je enako oziroma podobno. Pri tem seveda ne smemo pozabiti problema serialnosti – v vsakokratnih literarnih in kulturnih prostorih hranimo tudi tisto, kar je v njihovem okviru sicer različno, se pa ponavlja v drugih prostorih.

Nadalje postane v tej perspektivi trivialno, ali je literarno zgodovinopisje rekonstrukcija, konstrukcija ali dekonstrukcija zgodovine. Samoumevno je namreč, da gre tu tako za rekonstrukcijo (ohranitev), za konstrukcijo (izbor) kakor tudi za dekonstrukcijo (vedno v novi razporeditvi), celo za destrukcijo (s pozabljanjem, uničevanjem ali požiranjem informacij).

Nastavek za tako razumljeno literarno zgodovinopisje je orientacija v historičnem spominu kot literarnem in kulturnem izkustvu. V tem smislu je to zemljevid tega izkustva, in sicer sinoptična karta, ki se zmore orientirati v gubah časovno-prostorskega procesa. 

LITERATURGESCHICHTSSCHREIBUNG ALS SYNOPTISCHE KARTE

Wenn wir uns mit Literaturgeschichtsschreibung beschäftigen, stehen wir vor dem Grundproblem der Perspektive, aus der wir die Geschichte betrachten wollen. Fassen wir sie als teleologischen, kausal-final organisierten Prozess auf, dann ergibt sich vor uns das Problem, ob eine Geschichte existiert, und wenn sie existiert, worin ihr Sinn und Zweck besteht. Betrachten wir sie unter dem Aspekt der Schaffung eines literarischen und kulturellen Gedächtnisses, dann verstehen wir sie als Problem der Gewinnung, Bewahrung, Selektion und Ordnung von Erfahrungen.

Unter diesem Blickwinkel verlieren zwei Probleme ihre dominante Rolle für die Literaturgeschichtsschreibung, die bei einem teleologischen und kausal-finalen Geschichtsverständnis unumgänglich wären. Das ist zum einen das Problem des Wandels, denn das Kriterium für die Anlage eines litera­rischen Gedächtnisses ist die Differenz. Wir archivieren und bewahren das auf, was anders ist, und nicht das, was sich gleicht. Hierbei darf natürlich das Problem der Serialität nicht vergessen werden – in den jeweiligen literari­schen und kulturellen Räumen bewahren wir auch das auf, was in ihrem Rahmen zwar unterschiedlich ist, sich aber in anderen Räumen wiederholt.

Zum zweiten wird aus dieser Perspektive die Frage trivial, ob Literatur­geschichtsschreibung eine Rekonstruktion, eine Konstruktion oder eine Dekonstruktion der Geschichte sei. Es ist nämlich selbstverständlich, dass es sich hier sowohl um eine Rekonstruktion (Bewahrung), um eine Konstruk­tion (Auswahl) als auch um eine Dekonstruktion (immer in neuer Anordnung) handelt, ja sogar um eine Destruktion (durch Vergessen, Liquidieren oder das Verschlucken von Informationen).

Der Ansatz für eine so verstandene Literaturgeschichtsschreibung ist die Orientierung im historischen Gedächtnis als literarischer und kultureller Erfahrung. In diesem Sinne ist sie die Landkarte dieser Erfahrung, und zwar eine synoptische Karte, die sich in den Falten des Zeit-und-Raum-Prozesses zu orientieren vermag.

 

MANUSKRIPTOLOGIJA IN NJEN POMEN ZA LITERARNO ZGODOVINO TER ZA KONTEKST SODOBNE METODOLOGIJE

Miloš Zelenka, Praga 

Ta spis se ukvarja z novo globalno literarnovedno metodo, ki kot ena številnih poststrukturalističnih struj prodira tudi v slovansko okolje (Poljska, Rusija) in jo večkrat definirajo kot prvo »postdekonstrukcijsko«  usmeritev teoretske misli v literarni vedi. Medtem ko je v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja karseda različne miselne tokove združeval sistematski pristop, utemeljen v literarni komunikaciji in semiotiki, so se v naslednjih dveh desetlet­jih tradicionalni raziskovalni predmeti preoblikovali kot posledica spremembe znanstvene paradigme, v kateri se uveljavljata alternativni iracionalizem in skepticizem do kakršnekoli dogme. Problematiziranje uporabljenih literarnih kategorij in relativnost aksioloških vrednotenj sta povzročili projekcijo zgodovine kot esejističnega kompleksa, sestavljenega iz mnogih plasti, ki proizvajajo različne kontekstualne pomene. Specifična spoznavna perspektiva v postmodernistični situaciji, ki je privzela optiko »naravnega kaosa«, je sledila iz nerešenega razmerja med literarno zgodovino kot modeliranjem in kot (re)konstrukcijo (F. Vodička, R. Wellek, H. R. Jauss, M. Riffaterre, S. J. Schmidt, R. Barthes, H. Markiewicz in drugi). Začetek dekonstrukcije kot nove metode branja v poststrukturalističnih razmišljanjih je torej prinesel revijo bleščečih teoretičnih nastopov, toda njihova uporaba v literarnozgodovinski praksi je ostala omejena na intertekstualno igro, ki zanika stare korenine interpretacije kot raziskave resničnostnega pomena tekstov. Skupaj z dekonstrukcijo je na polje sodobne metodologije vstopila tako imenovana genetična kritika (manuskriptologija), ki preučuje produkcijo rokopisov (tek­stov) v smislu postopnega razkrivanja pomenov, zraslih med procesom pisanja. Vzpon genetične kritike je povezan z letom 1982, ko je bil v Franciji ustanovljen Institut des Textes et Manuscrits Modernes (L. Hay, P. Lejeune, J. Bellemin-Noël, R. Debray-Genette, P. M. Biasi in drugi). Kontinuiteta z rezultati francoskih teoretikov, združenih okrog revije Tel Quel (R. Barthes, J. Kristeva in drugi), z njihovo koncepcijo teksta kot »rokopisa v akciji«, kot dinamične produkcije novih informacij, je povezana z namigom o »smrti avtorja« in z zmožnostjo recipienta, da proizvaja svoje lastne pomene s po­močjo teksta, katerega gibljive in nezaključene strukture so podvržene trajni »destrukciji«; vse to pelje k »odlaganju« njegovega smisla »ad infinitum«. Osnovna teza manuskriptologije trdi, da se smisel, izpeljan iz kanonizirane strukture teksta, pogosto razlikuje od smisla, izpeljanega iz procesa pisanja, v katerem nastaja umetniško delo. Nasproti deskriptivni sinhronosti »zaključenega dela« postavlja njegovo »predtekstualno življenje« v obliki skic, osnutkov, rokopisnih variant, tj. interpretativno pot od začetne transformacije teksta do njegove končne oblike. Obenem pa manuskriptologija problematizira absolutno medsebojno odvisnost ali identiteto teksta in njegove forme, kakršna je bila običajna v klasični filologiji, ki je težila k najpopolnejši možni formi teksta in k njegovi relativno najbolj resnični razlagi. Interpretacija transformacijskih mehanizmov literarnega ustvarjanja (črtanje delov rokopisa, premeščanje, nadomeščanje itd.) predstavlja specifično genetično poetiko, ki jo je mogoče označiti kot prenovljeno teorijo literarne produkcije, utemeljeno na postopnem razkrivanju gibljivih pomenov tekstnih sledi. Pomen genetične kritike za literaturo je v dejstvu, da ta metoda zanika tradicionalno tehniko analize, izpeljano iz strukturalnega funkcionalizma; pojem literarne zgodovine se sam izvzema iz vrednotenjskih konstrukcij, vzorcev in zamisli. Po prepričanju manuskriptologov je bila literarna zgodovina doslej utemeljena na branju teksta, kanoniziranega brez prisotnosti avtorskega subjekta, kar je po analogiji vodilo k avtorizaciji in normativizmu doslej veljavnih razlag. Četudi si bo težko zamisliti manuskriptološko zgodovino v obliki didaktičnega sintetizma, je genetična kritika pomembna z več plati:

1. daje nov smisel študiju rokopisov in delu s tekstnim gradivom;

2. bolj intenzivno razkriva mehanizme literarnega ustvarjanja, celoten proces pisanja;

3. omogoča antipsihološki »vpogled« v postopno kristaliziranje ustvarjal­ne intence.

Manuscriptology and Its Significance for Literary History and the Context of Contemporary Methodology

The present paper deals with the new global method of literary criticism which as one of numerous poststructuralist streams also penetrates the Slavonic environment (Poland, Russia) and which is still more often defined as the first “postdeconstructive” orientation of theoretical thought in literary criticism. While in the 1970s most different streams of thought were united by a certain systematic approach based on literary communication and semiotics, in the next two decades the traditional research subjects were transformed as a result of a change in the science paradigm in which the alternative irrationalism and scepticism towards any dogma penetrate. The applied literary categories called into question and the relativity of axiological evaluations caused the projection of history as an essayistic complex consisting of many layers producing various contextual meanings. The specific cognitive perspective in the postmodernist situation which adopted the optic of “natural chaos” resulted from the unsolved relation between literary history as a modelling and (re)construction (F. Vodička, R. Wellek, H. R. Jauss, M. Riffaterre, S. J. Schmidt, R. Barthes, H. Markiewicz and others). Also the commencement of deconstruction as a new method of reading in poststructuralist reflections brought the exhibition of brilliant theoretical performances, but their application to the practice of literary history remained reduced to an intertextual game negating the ancient roots of interpretation as research for a truthful meaning of the text. Together with deconstruction, the so-called genetic criticism (manuscriptology) studying the production of manuscripts (texts) in the sense of the gradual revealing of meanings which were growing in the process of writing, entered the field of contemporary methodology. The rise of genetic criticism is connected with the year 1982 when the Institut des Textes et Manuscrits Modernes was constituted in France (L. Hay, P. Le­jeune, J. Bellemin-Noël, R. Debray-Genette, P. M. Biasi and others). The continuity with the results of French theorists concentrated around the periodical Tel Quel (R. Barthes, J. Kristeva and others) with their conception of a text as a “manuscript in action”, as a certain dynamic production of new information, and is linked with the remark about the “death of the author” in connection with the ability of the recipient to produce his own meanings by means of texts the moveable and unclosed structures of which undergo permanent “destruction”, leads to the “postponement” of its sense “ad infinitum”. The basic thesis of manuscriptology asserts that the sense derived from its canonised structure often differs from the sense derived from the process of writing when the artifact arises. The descriptive synchroneity of the “closed work” is opposed by its “pretextual life” in the form of sketches, concepts, manuscript variants, i.e. the interpretative way from the introductory transformation of the text to its final form. At the same time, manuscriptology calls into question the absolute dependance or identity between the text and its form, as it used to be in classical philology tending towards the most perfect form of the text possible and to its relatively most truthful intrerpretation. Interpretation of the transformational mechanisms of the literary creation (crossing off in manuscripts, relocation, substitution etc.) represents the specific genetic poetics which can be indicated as an innovated theory of literary production based on the gradual revealing of moveable meanings of textual vestiges. The meaning of genetic criticism for the history of literature consists in the fact that the method negates the traditional technique of analysis deduced from structural functionalism; the concept of literary history exempts itself from evaluating constructions, patterns and conceptions. According to manuscriptologists, literary history has been based up to now on the reading of the text canonised without the presence of the auctorial subject which by means of analogy led to authorisation and normativism of explications valid up to now. Though it will be difficult to imagine manuscriptological history in form of didactic synthesism, genetic criticism has several meanings:

1. it impresses a new sense on the study ot manuscripts and on work with textual material;

2. it more intensively reveals the mechanisms of literary creation, the whole process of writing;

3. it provides an antipsychological “insight” into the gradual crystallization of creative intention.

ZGODOVINSKA OBDOBJA KOT PROBLEMATIKE.
SOCIOLINGVISTIČNE SITUACIJE, SOCIOLEKTI IN DISKURZI

Peter V. Zima, Celovec

Referat poskuša podrobneje razumeti literarna obdobja kot konstrukcije in problematike. Literarne dobe so daleč od tega, da bi bile vnaprej dane s kronološkimi dejavniki; so znanstvene konstrukcije, ki so pogojene tako kulturno kakor tudi ideološko in jezikovno. Gre za to, da bi premislili to pogojenost konstrukcijskega postopka. V danem primeru so obdobja konstruirana kot problematike: se pravi, da romantika, pozna moderna ali postmoderna niso niti kronološke enote niti ideologije, svetovni nazori ali estetike (stilistike), temveč družbene in jezikovne situacije, v katerih se različni politični, filozofski in literarni diskurzi zelo različno odzivajo na skupna vprašanja ali probleme. S tega vidika se romantična, poznomoderna ali postmoderna problematika kaže kot skupek sorodnih vprašanj (problemov), na katera odgovarja vsak diskurz drugače. Skratka: doba kot problematika (ali sociolingvistična situacija) je mnogoterost v enotnosti.

Historische Perioden als Problematiken. Sozio-linguistische Situationen, Soziolekte und Diskurse

Es soll versucht werden, die literarischen Perioden als Konstruktionen und Problematiken konkreter zu verstehen. Weit davon entfernt, durch chronologische Faktoren vorgegeben zu sein, sind literarische Epochen wissenschaftliche Konstruktionen, die sowohl kulturell als auch ideologisch und sprachlich bedingt sind. Es käme darauf an, diese Bedingtheit des Konstruktionsvorgangs zu reflektieren. Im vorliegenden Fall werden Perioden als Problematiken konstruiert: d.h. daß Romantik, Spätmoderne oder Postmoderne weder chronologische Einheiten noch Ideologien, Weltanschauungen oder Ästhetiken (Stilistiken) sind, sondern gesellschaftliche und sprachliche Situationen, in denen verschiedene politische, philosophische und literarische Diskurse – sehr unterschiedlich – auf gemeinsame Fragestellungen oder Probleme rea­gieren. Aus dieser Sicht erscheint die romantische, spätmoderne oder post­moderne Problematik als ein Ensemble von verwandten Fragen (Problemen), die von jedem Diskurs anders beantwortet werden. Kurzum: eine Epoche als Problematik (oder sozio-linguistische Situation) ist eine Vielheit in der Einheit.